Od Ahila do Tetide, od režiserja do scenografa

Jernej Lorenci,­ režiser in ­soavtor ­dramatizacije

Po mnenju dr. Svetlane Slapšak je prostorska in časovna struktura Iliade kot narejena za film, medtem ko je težko predstavljiva na gledališkem odru. Kako ste se lotili tega problema?

Lotili smo se ga zelo naivno, a z obilico vere in potrpljenja. Na začetku sem imel v glavi le nekaj podobic, občutkov, brav, zvokov. Pred seboj oziroma v sebi nisem imel nobene strukture niti jasnih uprizoritvenih postopkov. Tako smo uprizoritev sproti odkrivali.

Zelo dobro pa sem vedel, da mora biti vodilni organ uprizoritve, kar zadeva gledalca, uho in ne oko. To je bila morda najpomembnejša odločitev že na začetku. Gledališče je sicer vedno polje spektakla, a kvalitete spektakla nismo iskali v vizualnem, ampak v avditivnem.

Eva Mahkovic, soavtorica dramatizacije in ­dramaturginja

Iliada je le redko nagovorila gledališke avtorje, če pa jih je, jih je s posameznimi fragmenti epa. Kje ste našli ključ za dramatizacijo celote tega kompleksnega besedila?

Začetna ideja je bila nekoliko drugačna od tega, do česar smo prišli na koncu. Veliko odločitev smo namreč sprejeli med procesom dela. Najprej smo material razdelili na dva dela. Prvi je bil bolj klasična, linearna zgodba, tako da se lahko bralec ali gledalec ujame v dogajanje, mu nekako sledi, drugi del pa je bil vsota vsega klanja, ki je pravzaprav esenca Iliade. Skratka, vse te številne bitke in preobrate, ki se odvijejo v dvajsetih dneh, smo hoteli strniti v celoto, ki ne bi bila niti preveč kronološka niti preveč pomenska, ampak bi nekako zajela duha tega neprestanega bojevanja. Že v začetku pa smo se odločili, da bomo spremenili Gallusovo dvorano v popolno nasprotje tega, kar ponavadi predstavlja.

Branko Hojnik, scenograf

Iliada je časovno in prostorsko tako rekoč neprilagodljiva za oder ali pa vsaj zelo težko uprizorljiva. To je bil gotovo velik izziv. Kako ste se ga lotili?

Najprej smo se morali predvsem otresti številnih samoumevnosti in predsodkov. Pa zunanjih pričakovanj, kaj naj bi Iliada sploh bila oziroma kakšna naj bi bila njena uprizoritev. To je bilo morda celo najtežje delo od vsega in se je od nas postopoma luščilo skozi proces nastajanja predstave. Temeljno je potem bilo, da nismo smeli zapasti v samoumevnost italijanske škatle, ki danes v gledališču izrazito prevladuje. Odrski prostor smo tako ponudili gledalcu bolj kot projekcijsko platno, kamor si lahko sam projicira svoje podobe, kamor pada svetloba, od koder prihaja zvok in, seveda, v katerem se tudi igralci dobro počutijo.

Jure Henig­man*­ – Ahil

V zavesti popularne kulture, ki sicer o antiki ne ve kaj dosti ali pa sploh nič, je Ahil najprej Brad Pitt. Čeden in uspešen mlad moški. A Ahil je seveda vse prej kot stereotipiziran hollywoodski lik. Kakšen je vaš?

Moj Ahil je najprej zelo ponosen in v tem ponosu tudi zelo trmast. Namenoma smo ga oblikovali tako, da nikakor ni samo dober, ampak je predvsem zelo človeški, v nekem momentu celo bolj umazan, kot si ga kdo morda predstavlja. Priznam pa, da sem bil nekaj časa zelo naklonjen filmu Troja in Pittovi upodobitvi Ahila. A bolj ko smo se ukvarjali z materialom, bolj ko smo šli v globino in posamezne pomene, bolj sem se oddaljeval od te svoje simpatije do Pitta, ki je sicer, da ne bo pomote, resnično genialen igralec. A v tem filmu je res usekal čisto mimo.

*Ahila bi moral sprva uprizoriti Sebastian Cavazza, ki pa se je v sklepnem delu priprav poškodoval. Henigman je vlogo pripravil v izjemno kratkem času.

Nina Ivanišin – Tetida

Igrate morsko boginjo, Ahilovo mater, enega najpomembnejših likov Iliade. Obenem ste ena od le štirih igralk sicer dvanajstčlanske zasedbe. Že dober mesec gledamo promocijske plakate, ki vzbujajo občutek, da bo šlo za izrazito moško, morda celo mačistično predstavo. Je ta občutek varljiv?

Čisto nič me ne moti, da so ti lepi fantje razdeljeni po Sloveniji, to je najboljša reklama in se ne počutim ogroženo, ker ženske nismo na plakatih. A ženska nota je v predstavi prisotna in ni zanemarljiva. Spola nismo nižali, zanemarjali ali odstranjevali. Res pa je, da Tetida ni najbolj znan lik, ljudje poznajo Zevsa, Hero, Afrodito, Ateno, Tetide in njene zgodbe pa ne, čeprav je zelo pomembna za dogajanje v Iliadi. Menim, da pride v uprizoritvi lik lepo do izraza – Tetida kot mati, boginja in ženska. V predstavi ne vidim nič mačističnega, lahko pa da se bodo pojavili ti očitki, morda med zagovorniki feminizma.

Marko Mandić – Hektor

Vadili ste na treh odrih – v MGL, Drami in na koncu v Cankarjevem domu. Koliko menjava prizorišča med vajami vpliva na izgradnjo lika? Je to moteče ali pa različni prostori dodajajo liku nove dimenzije?

Res je, da smo si v MGL vloge šele razdeljevali, in tudi drži, da seveda vsak prostor nekaj spremeni. Že ko vadimo v Drami in gremo z osrednjega na levi oder, ki sta zelo blizu in enaka po dimenzijah, je vse drugače. Tu je šlo za prestop na zelo velik oder, zato je bilo treba vse preizprašati na novo. Poleg tega smo stvari v CD razvijali naprej, saj je sam prostor zelo inspirativen in hvaležen za delo. Potem seveda pride še luč ... in stvari, ki si jih že imel postavljene, sploh ne delujejo več.

Lorenci pa je tako ali tako že na prvi vaji rekel, da je glavni organ pri tej predstavi uho. Zato tudi dosledno uporabljamo mikrofone, držimo jih čisto pred usti. To bo morda koga motilo, saj ne bo videl ust, ki se odpirajo, ki govorijo. A tu gre za novo situacijo, ko gre govor neposredno v uho.

Jernej Šugman – Agamemnon

Igralec je v gledališču bog. A prav na bogove se sklicuje Agamemnon, ko se spravi z Ahilom, češ da so ga zaslepili. Obrniva to malce filozofično takole: koliko je v izgradnji neke vloge igralca kot slehernika, koliko režiserja in koliko božjega?

V vsaki vlogi je samo človek. Daš ji svoje telo, glas, razmišljanje. V središču vsake vloge sem vedno samo jaz, pa spet sem prav jaz popolnoma zunaj nje. Sem le medij, sposojen za nekoga drugega, za neko drugo zgodbo. In ta zgodba je tokrat zgodba Agamemnona, ki je seveda popolnoma drugačna od moje. Ker pa sva oba človeka in ker si ga tudi predstavljam kot povsem preprostega človeka, kakršen sem sam, sva si na neki način tudi enaka. Njegovo zgodbo zato lahko cepim tudi nase in domnevam, da bi mu bil v nekaterih drugih okoliščinah, če bi bilo moje življenje takšno kot njegovo, zelo podoben, če ne celo enak.