Vitanje: Prihodnost zdaj!

Kulturnemu središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt), ki so ga v četrtek spektakularno in državniško – s slavnostnim govorom predsednika države Danila Türka – odprli v Vitanju, se upravičeno namenja veliko pozornosti. Razlogov za navdušenje je več. Ksevt obljublja invencije v umetnosti in znanosti, prinaša pa tudi politično sporočilo v najširšem pomenu besede.

Konceptualni nastavek za Ksevt in njegov program lahko vidimo v kontekstu legendarne predstave Krst pod Triglavom iz leta 1986 Dragana Živadinova oziroma Gledališča sester Scipion Nasice (GSSN) v okviru Neue Sloweniche Kunst. V njej je v ospredju ideja prekrščevanja, tega emblemskega motiva slovenske kulture od Prešernovega Krsta pri Savici dalje, ki jo obdela skozi prizmo izmenjujočih se stilov, od klasike do avantgarde. Ključno pri tem je, da to gledališče skozi temo in obliko prekrščevanja proizvede refleksijo lastnega početja, obenem pa se s tem konstituira kot totalna umetniška organizacija – takšna, ki proizvaja umetnost, vso njeno tradicijo in jo obenem tudi misli. Tako se ne kaže čuditi, da se je GSSN v svojih manifestih poistovetila z državo, to politično totalno institucijo. Logično se zdi tudi, da je, ko v sebi zaobjela umetniško totaliteto, jo pripeljala do pojma, ga pripela na pojem države, s tem dosegla svoj vrh in svoj konec. Tako je vsaj pojmovno anticipirala tudi razpad nekdanje Jugoslavije.

Slednje nas pripelje k vprašanju, kakšna je lahko umetnost, potem ko je na sebi uprizorila uničenje, svoj lastni konec? Nasledek te misleče umetnosti je bila med drugim Država NSK, tj. država v času brez teritorija in odprta za vse Zemljane, ki jo je v začetku devetdesetih ustanovila Neue Slowenische Kunst. Ta umetniška država še danes predstavlja intrigantno tvorbo s precej fascinantnimi političnimi premisami.

Umetnost brez gravitacije

Verjetno se ne kaže čuditi, da je totalna umetniška organizacija GSSN z uprizoritvijo lastnega razvoja in samouničenja terjala tudi drugačno nadaljevanje, tj. idejo umetnosti v breztežnosti. Ustvarjanje Živadinova se je preusmerilo k Hermanu Potočniku Noordungu, pionirju vesoljskih poletov, in ustvarjanju v prostoru, ki ga zaznamuje odsotnost gravitacije. Nova smer, ki jo Živadinov zasleduje skupaj z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem, sicer direktorjem Ksevta, zajema besedno zvezo postgravitacijska umetnost.

V tem kontekstu lahko vidimo že petdesetletno predstavo Noordung 1995–2045. Ta si za predmet vzame ponovitev kot enega strukturnih momentov delovanja gledališča, s poudarkom, da se ta predstava ponavlja le na vsakih deset let in igralce, ki so oziroma bodo med petimi ponovitvami preminuli, zamenja z ritmom, če so bili moški, in z melodijo, če so bile ženske. Na zadnji ponovitvi leta 2045 bo Živadinov umbote – 16 satelitov, vsak z informacijami o specifičnem igralcu ali igralki – prenesel v orbito nič in jih razporedil okoli Zemlje.

Izpeljavo zamisli o breztežni umetnosti uteleša tudi Biomehanika Noordung, predstava Živadinova iz leta 1999. To je prva predstava v breztežnosti, ki je potekala v produkciji zavoda Atol Marka Peljhana in v sodelovanju z Zvezdnim mestom.

Kulturno vesolje

Ksevt kot institucija je nastal tudi v konceptu postgravitacijske umetnosti, torej razmisleka o umetnosti v radikalno drugačnih, nezemeljskih razmerah – umetnosti, ki terja mentalno in formalno prenovo.

V tem kontekstu je logična tudi naslonitev na pionirja astronavtike in kozmonavtike Noordunga, ki je s svojim delom Problem vožnje po vesolju iz leta 1928 vplival na ključne akterje ameriškega in sovjetskega vesoljskega programa in druge poznavalce ter agense vesoljske tehnologije.

Če so vesoljski programi doslej zadevali predvsem militaristične apetite velikih svetovnih sil ali komercialno dejavnost v vesolju, ideja postgravitacijske umetnosti v navezi z Noordungom zadeva kulturalizacijo vesolja, torej drugačen premislek o izrabi in naseljevanju univerzuma. Pomeni, najprej, da je vesolje, odkar z njim obratuje človek, vselej že kulturni in ne več naravni »artefakt« in, drugič, da sta potrebni refleksija tega dejstva ter kulturna nadgradnja delovanja v njem. To glavni akterji vesoljskega središča jemljejo kot izhodišče za vesoljski kulturni program.

Ksevt zadeva natanko ta segment delovanja v vesolju. Njegovo področje je radikalno novo, zato tudi terja drugačen pristop, to je povezovanje znanosti in umetnosti. Takšno prepletanje sicer že poznamo vsaj s festivala Ars Electronica v Linzu, pri nas pa ga še najbolj sistematično predstavlja in ustvarja Galerija Kapelica z Jurijem Krpanom na čelu. S Ksevtom pa to hibridno področje dobiva nov prostor ali platformo.

Za obe področji, znanost in umetnost, je namreč značilno, da njunih prelomnih dosežkov ni mogoče anticipirati: znanstvena in umetniška invencija nikoli ni zvedljiva na razmere, v katerih je nastala, ampak šele ustvari kontekst, v katerem postane misljiva. Za vsakršen umetniški ali znanstveni prelom je ključno, da takšen prostor svobodnega raziskovanja in kreacije sploh obstaja. Učinki tovrstnega ustvarjanja so neizračunljivi, a navadno za nazaj (tudi ekonomsko) upravičijo svoj obstoj.

Politični nasledki

Po logiki nastanka, delovanja in osnovne usmeritve lahko Ksevt vidimo tudi kot politični fenomen v najširšem pomenu besede. Zdi se, da je povsem v nasprotju s trenutnim razpoloženjem v državi, pa tudi širše. Če se življenje danes v prevladujoči politični paradigmi poskuša zvesti na golo preživetje v času krize in če terja žrtvovanje vsega, kar ni strogo izračunljivo in uporabno, Ksevt kot programska zasnova in arhitekturni dosežek (načrtovalo ga je Arhitekturno združenje za Vitanje, v katerem so se združile eminentne arhitekturne pisarne pri nas: Bevk Perović, Dekleva Gregorič, Sadar Vuga, Ofis) uteleša nasprotno; namreč da je preživetje smiselno, če obstajajo vizije, če obstaja polje svobodnega raziskovanja in kreacije ter s tem obljuba boljše prihodnosti.

Če smo natančnejši, Ksevt omogoča delovanje vitanjske skupnosti: s knjižnico in raznimi društvi. Predpostavka je, da stavba v okolju lahko deluje, če jo za svojo sprejmejo domačini. Ksevta namreč ne bi bilo, če ne bi njegovi prebivalci z županom Slavkom Vetrihom in direktorjem občinske uprave Srečkom Fijavžem projekt podpirali že od začetka.

Z umetniško znanstvenim programom pa Ksevt naslavlja tudi širšo regijo in svet. Njegov planetarni doseg je mogoče videti predvsem v drznem konceptu in njegovi univerzalni zahtevi, da mora biti vesolje prostor javnega, skupnega dobrega – torej področje fizičnega življenja in življenja določenega civilizacijskega duha, do katerega imajo dostop vsi.

V tem lahko prepoznamo drug politični moment: da namreč lokalno ali celo marginalno okolje, kot je Vitanje, konec koncev tudi Slovenija, lahko dostopa do vesolja kot nečesa univerzalnega. Vesolje ni in ne sme biti le objekt parcialnih interesov največjih političnih sil, ampak predvsem prostor javnega ali skupnega dobrega za vse. Ta poanta zadeva tudi obstoječi »zemeljski« sistem, kjer se javno in skupno dobro (naravni viri, intelektualne dobrine) sistematično privatizira.

Kot arhitektura in postgravitacijska vsebina je odprtje Ksevta ne le najsvetlejši dogodek tega leta, ampak verjetno kar celotnega poosamosvojitvenega obdobja pri nas. Skicira namreč prostore novih možnosti tam, kjer nas predvsem politična elita nenehno prepričuje, da ni možno storiti, misliti ali upati nič prelomnega. Ksevt se tako odpira v kontekstu, kjer je dejanje poguma že to, da si drznemo zamisliti nov, drugačen svet. Še več: Ksevt s svojim vesoljskim programom že zdaj uteleša drugačno prihodnost.