»Tak igralec se rodi na pol stoletja«

Leta 1994, star 26 let, je na odru ljubljanske Drame odigral Hamleta. Januarja bo minilo pet let, odkar je v tej najslavnejši Shakespearovi tragediji upodobil Klavdija. Vmes in do danes se njegova igralska bibliografije bere kot enciklopedija svetovne in slovenske dramatike. Takšen nabor in število vlog le redki dosežejo v času svoje celotne kariere. 23. decembra bi bil star 49 let. 

Jernej Šugman svoje kariere nikoli ni imel za nekaj samoumevnega. V pogovoru za Sobotno prilogo je pred skoraj petimi leti to tako komentiral: »Za to gre zahvala več ljudem: Janezu Pipanu, ki mi je dosti zaupal. Na novo je konstruiral gledališče. Ima velikanske zasluge. Nisem mu hvaležen samo jaz. Na temelju celotne moje generacije je zasnoval izjemno obdobje. S svojim načinom je postavil model človeka − vodje gledališča, pa ne z neko radikalno estetiko, ampak s profesionalnostjo, požrtvovalnostjo in ljubeznijo do gledališča. Ves čas sem delal z vrhunskimi igralci, ki so me stimulirali in mi omogočali napredek.«

Za svojega mentorja in učitelja je imel Mileta Koruna: »On je bil moj profesor na akademiji. Okužil me je z gledališčem in mi pokazal, kako je mogoče gledati nanj, kako široko polje predstavlja in kaj vse lahko v našem miselnem svetu zapolnjuje. Nekoč sem ga vprašal, kaj je pravzaprav imel od gledališča. Odgovoril mi je, da mu je pomagalo, da ni znorel. Dobro sem vedel, o čem govori. Mislim si, da ga je resnično tako totalno doživljal. Gledališče je zanj vzporedni svet, vzporedno bivanje – z vsem svojim analitičnim umom, ki ga premore.«

V slovenskem gledališču je bilo veliko ljudi, ki jih je imel rad, »pa ne zato, ker so dobri po srcu, temveč zato, ker dihajo s polnimi pljuči, ker svoj poklic opravljajo z neverjetno predanostjo. In prav ta predanost je najlepša stvar. Rezultati so popolnoma drugotnega pomena. Da greš z vsem tveganjem v stvari, ki jih počneš – tega, imam občutek, v politiki ni. Ni popolne predanosti. V politiki so vedno poleg še neke zgodbe, drugi interesi.«

Vse to je bil zelo dolg odgovor za igralca, ki v intervjujih sicer ni odgovarjal ravno z monologi, a vedno precizno in iskreno. Pred novinarji je deloval skromno, prijazno, toplo. Njegova velika postava je lahko izžarevala neverjetno moč, a obenem z njo tudi skoraj otroško mehkobo.

Absolutna igralska moč

Šugmanova zadnja velika vloga je bila Župnik v Cankarjevih Hlapcih. Jaroslav Skrušny je predstavi v Sobotni prilogi namenil pravcati esej: »Veličastno vlogo je ustvaril tudi Jernej Šugman s svojim Župnikom: ne da bi enkrat samkrat povzdignil glas − in dobro vemo, kako gromko in sonorno štimo premore Jernej −, ne da bi kaj prida mahal z rokami ali vehementno koračil po odru, je s svojo diskretno, poudarjeno zadržano, a lisičjo prezenco ustvarjal vtis absolutne moči in brezprizivne avtoritete; več kot nazorno je prezentiral opolzki diskurz oblasti same: prekanjen, maziljen, dobrikav in hkrati izključujoč ter prikrito nasilen.«

Vloga, ki je Šugman zdaj ne bo nikoli igral, pa je Zlodej v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski režiserja Eduarda Milerja, veliki januarski koprodukciji ob začetku Cankarjevega leta. V njej bi imel Šugman, kot že tolikokrat doslej, kot igralec osrednjo težo. Miler je prepričan, da se »umetnik njegove karizme rodi na petdeset let ... V tem trenutku ne vem, kako bo šlo življenje naprej.« 

Kolegi pretreseni

Šugman je bil v matičnem gledališču trenutno zaseden v kar osmih predstavah, v večini je imel glavno vlogo. Ta teden bi se moral z ekipo Kralja Ubuja odpraviti na gostovanje v Rim.

Igor Samobor, ravnatelj ljubljanske Drame, nam je včeraj pretreseno dejal, da je odšel eden največjih igralcev, kar jih je kdaj bilo na Slovenskem. »Ta hip ne morem reči, kaj to pomeni za vse za nas, za naše gledališče. Vem samo, da smo izgubili lokomotivo. Enega najmočnejših igralcev, prvega na odru. Bil je povezovalna moč našega gledališča. Izguba je strašna, kako jo nadomestiti? Nemogoče!« 

Samobor je dodal, da je Šugman skozi vloge dal ogromno tako občinstvu kot kolegom, za deset življenj nekoga drugega. »Izgubil sem prijatelja, s katerim sem velikokrat stal na odru, kot intendant pa veliko igralsko silo. A prijateljstvo je prvo. Mi je pa hudo, ker je za seboj pustil majhna otroka. V ansamblu ga je sleherni občudoval in imel rad.« 

Režiser Jernej Lorenci, ki je s Šugmanom med drugim delal Kralja Ubuja in Biblijo, skupaj pa sta bila tudi profesorski tandem na AGRFT, je prav tako pretresen. »On je združil najboljše iz teatra in življenja. Ne poznam človeka, ki ga ne bi maral. Občudoval sem njegovo odprtost, širino, ljubezen, pozornost. Ni imel potrebe, da bi iz sebe delal zgodbo. Edini v tem našem gledališkem prostoru, ki ni vlekel nase pozornosti. On je imel iskreno rad ljudi, zanimali so ga bolj, kot ga je zanimal on sam.«