Tibor Mihelič Syed: »Skozi drznost vzbujamo dvom o vrednostnih sistemih«

Nekoliko skrita lokacija Mladinskemu gledališču daje identiteto, obenem pa je opravičilo za nekoliko bolj provokativno ustvarjanje.

Objavljeno
26. september 2017 12.53
Tibor Mihelič direktor Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana 22.9.2017 [mladinsko gledališče,tibor mihelič]
Klara Škrinjar
Klara Škrinjar
Ko smo direktorja Slovenskega mladinskega gledališča vprašali, kam zahaja po svoj odmerek kulture v Ljubljani, je za trenutek obmolknil in nato dejal: »Kakšno zanimivo vprašanje!« Verjetno je to posledica vsakodnevne vpreženosti v umetniško ustvarjanje, ki se pri Tiborju Miheliču Syedu razteza od gledališča do glasbe – je namreč tudi član zasedbe Katalena.

Odgovor je bil sicer jasen: »Ker na odrih, ki jih včasih gledam, tudi nastopam, sem si pred leti rekel, da bom spremljal zlasti produkcijo neinstitucionalne scene, predvsem zato, ker jo je treba podpirati v smislu biti aktiven soudeleženec ali obiskovalec. Govorim o sceni, ki je od krize naprej močno degradirana, hkrati pa je to scena, ki močno pripomore k vibraciji mesta. Najmanj, kar lahko naredimo zanjo, je, da te dogodke spremljamo.«

Ste lahko bolj konkretni?

Kot glasbenik še vedno veliko hodim na Metelkovo in v Kino Šiška, ki je na neki način prevzel produkcijo akterjev, ki so prej delovali na drugih prizoriščih. S tem hočem povedati, da se je pri prostorih, kjer se odvija klubska scena, zgodil precejšen osip. Poleg tega rad zaidem v Staro elektrarno, Španske borce, PTL in občasno Cankarjev dom. To so glavne lokacije, kamor hodim.

Ste zadovoljni s ponudbo?

Nad ponudbo se Ljubljančani ne smemo pritoževati, saj je zelo bogata, na trenutke celo prebogata. S tem mislim na zgoščenost festivalov v enem mesecu. Človek enostavno nima kapacitet, ne kognitivnih ne časovnih, da bi hodil na vse. Prav september, recimo, je takšen mesec.

Kako pa je s kakovostjo?

Če kot ljubitelj glasbe dobim dovolj ponudbe na tem področju in brez težav vsak teden najdem koncert, na katerega bi z veseljem šel, pa Ljubljančani zadnjih sedem let pri relevantni tuji sodobni gledališki in plesni produkciji, z nekaj svetlimi izjemami, nimamo več priložnosti, da bi dobili vpogled v smetano produkcije v Evropi. Festivala Ex-Ponto ni več, festival Exodos se je profilno preoblikoval, Cankarjev dom ne ponuja več tistega, kar je pred desetimi leti še ponujač ... To pogrešam.

Že dobri dve leti ste direktor Mladinskega gledališča. Kako se počutite skriti v senci dogajanja v središču mestu?

Periferna pozicija gledališča, ki je malo oddaljeno od strogega centra, kjer deluje večina drugih institucionalnih gledališč, je minus zato, ker precej ljudi za nas še ne ve, hkrati pa nam tudi ustreza.

Z vidika oblikovanja identitete?

Daje nam identiteto, vsekakor, obenem pa je psihološko opravičilo za to, da lahko nekatere stvari počnemo malo bolj drzno. Ampak še najbolj pomembno je, da je izziv: ker smo na obrobju središča, na območju, ki ga trenutno dojemam še kot degradirano, je lokacija motivacija za proaktivnost – urbana kultura in družabne površine se morajo začeti razvijati tudi zunaj središča mesta.

Vendarle s tem tudi koga vznejevoljite, denimo meščanko, ki jo motijo vaši plakati, ki jih njen sin vidi, medtem ko obiskuje interesne dejavnosti v Pionirskem domu (SMG je v isti zgradbi).

Da, poznam ta primer, vendar so prostori, skozi katere otrok hodi na dejavnosti, prostori Mladinskega gledališča. V Baragovem semenišču pač sobiva več institucij. Mislim pa, da so takšni primeri zelo osamljeni. Ljudje se morajo zavedati, da je na nacionalni ravni treba graditi na tem, da bodo obstajali zelo različni profili gledališč, in profil, ki ga uveljavljamo v SMG, je dejansko poskus, kako narediti korak stran od drugih gledališč. V smislu žanrske pestrosti, vsebinske raznolikosti.

Ali se strinjate s kolegi, ki pravijo, da bi radikalno angažirana sporočila zares imela učinek, če bi jih izražali v nekih drugih gledališčih, pred drugim občinstvom, denimo tam, kjer praviloma ponujajo le smeh in veselje?

Zagotovo. Paradoks gledalca je angažiranemu gledališču imanenten. Ne v smislu, da publika ne bi prišla, ampak v smislu, da to sporočilo ni namenjeno tej publiki. Pa vendar: ali od gledališča pričakujemo, da nas bo pomirilo in privedlo do konsenza med sprtimi stranmi? Ne. Od gledališča tega ne smemo pričakovati. Gledališče je tu zato, da nam prezentira družbena razmerja, da jih naredi bolj vidna, da nam pomaga o njih razmišljati. Zato tudi pogosto vztrajamo pri tem, da gledalci po predstavi ostanejo v dvorani, in se pogovarjamo, kaj so videli, kaj se jim je zdelo problematično ... Skozi šok vzbuditi dvom o lastnih vrednotah ne pomeni, da jih bo gledalec spremenil, a že s tem, ko jih začne preizpraševati, je dosežen prvi pogoj za njihovo prevrednotenje.

Dejansko pa ostaja vprašanje, kako posamezno sporočilo posredovati idealni publiki. Enoznačnega odgovora ni. Razmišljati moramo o tem in najti nove načine, se pa strinjam, da je to eden glavnih pomislekov, da takšna sporočila pridejo do ljudi, ki na neki način delijo isto mnenje in mogoče nimajo pravega učinka ... Kljub temu ne smemo sprejeti teze, da je politično gledališče kastrirano zaradi samega naslovnika. Tudi če vse dokazuje, da teza drži, je mi ne smemo sprejeti, saj lahko potem nehamo delati. To bi pomenilo, da smo se vdali in se izneverili svoji veri, da lahko nekaj naredimo. Če bomo rekli, da teza velja, ker jo vse okoli nas potrjuje, potem bomo izgubili bitko. Mi pa nismo tu zato, da bitke izgubljamo ...