Tiskane izdaje
Po več kot desetletju (12. septembra 1999 je premierno v posebej dograjenem začasnem prizidku ob Mali drami postavil Tri izdelke Noordung. Mehatronični portal. Obred poslavljanja od Ljubljane.) v SNG Drami ponovno režira Dragan Živadinov, ki si je za svojo prvo postavitev na njenem velikem odru izbral osrednji del Elizabetinske trilogije sodobnega hrvaškega dramatika Vladimirja Stojsavljevića iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja – črno komedijo Ljubezen in država.
Režiser je omenjeno besedilo pred tremi desetletji že uporabil v študijski produkciji na AGRFT, performans Ljubezen in država: avatar pa je predstavil 25. oktobra 2008 v Atriju ZRC SAZU. Črna komedija Ljubezen in država je doživela krstno hrvaško uprizoritev leta 1986 na mednarodnem festivalu Splitsko poletje in v njej je že tedaj nastopil Matjaž Tribušon, ki bo tokrat v ljubljanski uprizoritvi odigral igralca in lastnika gledališča Dicka Burbadga.
Hrvaški komparativist, filozof, dramatik, publicist in režiser Vladimir Stojsavljević (rojen leta 1950 v Bjelovarju) je dramo, ki je postavljena v renesančni London od umora znamenitega Shakespearovega predhodnika Christopherja Marlowa (1593) do smrti kraljice Elizabete I. (1603) ter obravnava najpomembnejša leta v karieri genialnega Williama Shakespeara, napisal v času »družbene tranzicije jugoslovanskega socializma, ki je s smrtjo svojega tvorca in glavnega ideologa tovariša Tita nekako izgubil smisel«.
V Elizabetinski trilogiji je skušal
v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja »ustvariti dramski sistem, v katerem bi prek usod dramatikov (Marlowe, Shakespeare, Jonson) in okoliščin, v katerih so ustvarjali, opisal vzpon in padec neke utopije«.
Čeravno avtor v gledališkem listu poudarja, da je Ljubezen in država odrsko besedilo, v katerega je »vključil največ svoje intime«, takoj zatem dodaja, da »vse osebe temeljijo na dejanskih življenjepisih, na družbeni zgodovini in na različnih interpretacijah, na znanju in domišljiji, liki so tudi moja osebnost, ki je nastajala v zgodnjih osemdesetih«. Po objavi v antologiji mlajše sodobne jugoslovanske drame
(v novosadski reviji Scena 1985/6) so o Stojsavljevićevi drami zapisali, da je prvi primer postmodernizma v nekdanji državi. Avtor pa danes ugotavlja, da je pojem postmodernizma njegovo dramo resda rešil pred pozabo, čeprav je bil v času nastajanja Elizabetinske trilogije »že
v zadnjih zdihljajih«.
Dramaturginja uprizoritve Darja Dominkuš je na predstavitvi dejala, da je besedilo brez dodatne vednosti o zgodovinskem ozadju razpadanja velike iluzije o Jugoslaviji še bolj univerzalno, saj govori o poslednjih mejah človeških iluzij, sanj ter o uboštvu in nemoči človeškega bitja. Protagonisti dogajanja so določeni in omejeni s politiko ter ljubeznijo, vsa dramatikova rekonstrukcija in simulacija zgodovinskega dogajanja in oseb pa je minuciozno podprta
z dokumenti.
Mladi Will Shakespeare je upodobljen kot zadržani genij in »tabula rasa«, ki je je groza lastnih najglobljih spoznanj o ljudeh in okolju. Lektorica in z Draženom Dragojevićem ter režiserjem Draganom Živadinovom soprevajalka obsežnega in zapletenega besedila Tatjana Stanič je dodala, da je to eno najbolj večplastnih besedil zadnjih sezon, saj vsebuje poetično pripoved o pesniku (Shakespearu), metaforo o zamolčanem ter avtorjevo postmodernistično samorefleksijo. Interpretacija besedila, ki so ga prevajali iz hrvaščine osemdesetih let od abstrakcije h konkretnosti, od igralcev zahteva oživljanje s samoironijo in samorefleksijo.
