Tiskane izdaje
Po ljubljanski likovni akademiji in diplomi pri profesorju Gustavu Gnamušu je po kratkem obdobju opustil poučevanje in začel eksplozivno ustvarjati ter v osemdesetih letih tudi razstavljati, zatem se je umaknil in pokazal, kaj počne, le še občasno – v celjskem Likovnem salonu in ljubljanski galeriji Zala ter na nekaj skupinskih razstavah. Prizadevanja peščice likovnih kritičark in kustosinj s širšega domačega okolja so Topolovca ponovno izbezala v javnost ob koncu prvega desetletja novega tisočletja. Odtlej je razstavljal v Celju in na Teharjah, kjer je odmaknjeno in skrajno skromno živel samo toliko, da je lahko ustvarjal. V svoj fizični in umetniški prostor je občasno pripustil le umetnike in prijatelje iz mlajših let.
Čeprav je bil Topolovec manj prepoznaven v širši javnosti, so njegovo iskreno, neskomercializirano izraznost cenili poznavalci domače sodobne likovne ustvarjalnosti.
Konrad Topolovec FOTO: Brane Piano
Po več predstavitvah z manjšimi razstavami je leta 2016 v Centru sodobnih umetnosti – Galeriji sodobne umetnosti Celje dočakal veliko pregledno razstavo. Lani novembra je leto dni po tistem, ko je v požaru ostal brez ateljeja in številnih slik, na svoji zadnji razstavi pokazal novejša dela še v galeriji celjske Kvartirne hiše.
Skozi prvo kratko obdobje figuralike, zatem pa sestavljank, abstrakcije, nove figuralike in geometrijske tipologije, je bil Topolovec likovno vedno prepoznaven že na prvi pogled, osebno pa odmaknjen in skrivnosten. Tisti, ki jim je odškrnil vrata v svoje razmišljanje in zaznavanje sveta, smo srečali umetnika, ki je živel le zanjo in trpel zaradi lastne senzibilnosti. Zato je ustvaril edinstveno pot, ni se oziral na trende, in prav to ga je trajno utrdilo v slovenski likovni umetnosti. Predvsem dokumentarno. Fizično, tržno manj. Mnoga njegova platna so ustvarjena impulzivno, hipno in zgolj zaradi potrebe po izražanju. Zato je njihova materialna obstojnost negotova. Toda likovna vrednost del, ki so k sreči skoraj vsa dokumentirana, ostaja.
