Ocena: je kolektiv Laibach mrtev ali živ še kot nikoli?

Razstava je kljub podnaslovu Perspektive predvsem nekakšna retrospektiva. Kar se pravzaprav povsem sklada z njihovim ustvarjalnim credom, ki je v podobotvornem eklekticizmu ter stalni transformaciji ideologije v estetiko in nazaj pravzaprav primer permanentne retrospektive.

Objavljeno
01. marec 2011 16.03
Posodobljeno
01. marec 2011 16.54
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura
Za kolektiv Laibaich se zdi, da jezdi na valovih, ki jih vedno znova v lastnem samozadostnem umetnostnem inkubatorju ustvari sam. Če so pred tremi desetletji s travestijo ideologije ter pojmi kolektivnega, totalitarnega, spektakelskega, monumentalnega, nacionalnega ...­ postavili unikatno in nadvse učinkovito platformo za hkratno montažo in demontažo družbenih in kulturnih mitov, so se njihov položaj, vloga in legitimnost ter prepričljivost umetniškega poslanstva spreminjali skladno z erozijo totalitarnih sistemov. Postajali so vse večji ujetniki radikalnih okvirov, ki so si jih postavili za izhodišče, iz nekdanje udarnosti in provokativnosti, ki se je - kaj bi si lahko člani kolektiva Laibach želeli lepšega - kazala celo v formalni prepovedi njihovega delovanja, je percepcija v očeh javnosti postopoma prehajala v nekakšno akademsko retroavantgardo; ta je bila v popolnem nasprotju ne samo s prevladujočimi trendi na sodobni vizualni sceni (to seveda ni problematično, kvečjemu hvalevredno), temveč tudi z družbenim ustrojem, ki sicer ni doživel popolne transformacije, zagotovo pa je izgubil večino totalitarnih atributov.

Da v burnih devetdesetih letih, ko je Evropa doživela zlom določene ideološke paradigme, skupina Laibach ni ugasnila, je bil svojevrsten dosežek, kolektiv je pravzaprav še razširil svoje delovanje s posebnimi oddelki, ki so vključevali skoraj vso paleto kulturne in umetniške produkcije, hkrati pa je še vedno deloval njihov naoljen medijski stroj, ki mu je uspelo vzdrževati pozornost javnosti, četudi ta ni bila več tako intenzivna.

Njihov vpliv je bil cikličen, prevladujočo benignost na družbeni in umetnostni sceni so prekinjali posamezni odmevnejši projekti predvsem na področju glasbe, in tako je v svetu najbolj prepoznavni slovenski kulturni znamki (tako pač je, četudi mnogim ni preveč simpatično) do danes, ko je ideologije kvečjemu premalo, uspelo zadržati precejšnji del karizme. Razstava v Umetnostni galeriji Maribor je kljub podnaslovu Perspektive predvsem nekakšna retrospektiva. Kar se pravzaprav povsem sklada z njihovim ustvarjalnim credom, ki je v podobotvornem eklekticizmu ter stalni transformaciji ideologije v estetiko in nazaj pravzaprav primer permanentne retrospektive. Imidž kredibilnosti razstave morda nekoliko načenja projekcija slavnega intervjuja Jureta Pengova iz leta 1983 za nacionalno televizijo, kjer se zdijo komični skoraj pomilovanja vredni novinarjev naiven in zgrožen ton na eni ter melodramatična ikonografija in deklamatorski način tedaj še precej nadebudnih članov Laibacha na drugi strani, vendar je to treba umestiti v kontekst tedanjega časa. Sicer je razstava dovolj intrigantna in v današnjem prozaičnem in profanem času, ko tako kot na področju politike in ideologije tudi v umetnosti vlada duh površne improvizacije in simulacije, vnaša element perfekcionizma, in to tako v sami umetnosti kot v njenih prezentaciji, pozicioniranju in promociji.

Seveda je lahko tudi to zgolj simulacija, harmonična enakovrednost niča z ničem, obupen poskus apoteoze in ironiziranja velikih tem, ker bi se brez takšnega vizualnega imaginarija dokončno razgalila problematika njihovega (ne)obstoja, vendar je v igri še nekaj več. Če nič drugega, si je zanimivo osvežiti spomin za zgodnje likovne parafraze, na skoraj votivna platna z remaki Groharja, Maleviča, Magritta, van Gogha, ki so zdaj v lasti ameriških zbirateljev, pa njihove veliko mlajše monumentalne replike, skrbno aranžirane mizanscene z za Laibach značilnimi ikonografskimi izpeljavami, ki segajo od srednjeveške vanitas do nacionalsocialistične estetike. Še zlasti intrigantna je postavitev v pritličju galerije, narejena prav za mariborsko razstavo.

Priznam, človek se počuti prav nelagodno, ko se nagne nad Hitlerjev sarkofag s posmrtno masko, ki deluje kot balzamirano truplo, realnost se stopnjuje do hiperrealnosti, vsa distanca in travestija, sicer značilni za večino Laibachovega opusa, zbledita. In tukaj je še najnovejši ciklus črno-belih akvarelov s podobami današnjih svetovnih hipermuzejev, institucij, ki v navideznem lastnem produciranju smisla lahko ali celo morajo funkcionirati tudi prazni. Še ena ironična parafraza, obložena s simulacijo umetniške roke v formaldehidu. Spet perspektiva v retrospektivi. Laibach je danes za nekatere morda mrtev, za nekatere sploh nikoli ni bil živ, za nekatere pa je bolj živ kot kadar koli.