Ocena razstave Tanje Špenko: umetnost skrivnosti

V svojem slikarstvu je Tanja Špenko prešla več obdobij. Njena prva pomembna dela, nastala okoli leta 1980, so bila izrazito eksperimentalna, slike in kipi – morda jih je še najbolj preprosto poimenovati » polihromirani objekti« , pri čemer je bil njihov barvni svet na začetku do skrajnosti poenostavljen: na vseh je prevladovala ali bela ali (bolj pogosto) črna . V takšni strogosti, pa tudi v hoteni grobosti barvnih nanosov in, ne nazadnje, osnovnih konstrukcij je bilo mogoče zaznavati odmeve idej Gabrijela Stupice , ki je na ustvarjalce umetničine generacije vplival precej bolj kakor na večino zgodnejših, verjetno tudi zato, ker je bila starostna razlika že tolikšna, da so ga doživljali kot » deda« in ne kot » očeta« .

Po sredi devetdesetih let so se umetničina dela bistveno spremenila. Drugačna, bolj zapletena, a tudi igriva, je postala že osnovna konstrukcija, ki bi gledalca lahko spomnila na poznejša dela klasičnih konstruktivistov – » bi« , ker so jo na tej stopnji barve preglasile: osnovni vtis je starejši mrakobnosti docela nasprotna vedra pisanost del. Vedrino je poudarjala tudi bela osnova, njena prijetno hrapava tekstura, še dodatno pa značilna uporaba zlate. Te se moderni umetniki v glavnem ogibajo, Tanja Špenko pa jo je spremenila v enega od svojih likovnih podpisov; opazno vlogo ima tudi na delih, razstavljenih v Steklenem atriju. Še eden od » podpisov« so geometrični liki, ki s o oblikovani ne strogo, organsko, in pogosto položeni eden v drugega. Takšne sestavine se seveda lahko tudi združijo; rezultat, na primer zlati trikotniki ali » tarče« , ki jih srečujemo tudi na najnovejših delih, učinkuje kot magična znamenja, pa čeprav » magije« umetnica z ničemer ne pojasnjuje.

Drugače kot zgodnja so po sredi devetdesetih let dela Tanje Špenko načeloma dvodimenzionalna, narejena na večje ali manjše kartone – » načeloma« zato, ker jih avtorica rada odmakne od zidu, vsaj rahlo porine v prostor; tako je postavljena tudi tokratna razstava. Prostorsko dramatičnost na takšnih delih nadomešča dramatičnost dogajanja na ploskvi: v tem smislu ima ključno vlogo vélika poteza. Poteze so seveda bile prisotne na vseh slikarkinih delih (liki s » pisanih« del so na primer sestavljeni iz neštetih drobnih potez, ki so v bližnjem pogledu jasno razberljive, v bolj oddaljenem pa neopazne), odločilne pa so postale na poznejših: na tokratni razstavi ta proces dosega (trenutni?) vrhunec z deli, ki jim izhodišče največkrat predstavljata dve véliki potezi s širokim čopičem, okoli katerih je urejeno vse drugo likovno dogajanje. Potezi sta torej vodilni motiv razstave: na to opozarja tudi postavitev v njeni simetrali, na kateri se ponavljajoči se motiv spreminja v hrbtenico predstavitve.

Takšni poudarki nadgrajujejo dosedanji slikarkin razvoj, na razstavi pa se srečujemo tudi z novostjo, s (sorazmerno) velikimi in enotno naslikanimi pravokotniki hladnih barv, predvsem modre in zelene, ki se včasih blažilno, včasih pa tudi zlovešče, prikazujejo » v ozadju« ključnega motiva in dogajanja okoli njega. Soroden motiv, črni pravokotnik, je umetnica uporabljala že v zgodnjih delih, vendar ga je tokrat prvič postavila v kontekst svojih vedrih del, ki so tako dobila še en dramatični poudarek. Nanj opozarjajo tudi naslovi del, v katerih se včasih srečamo z » bitjem« , o katerem spet ne izvemo nič natančnega: tudi naslovi torej kažejo, da je umetnost Tanje Špenko predvsem umetnost skrivnosti, včasih vedrih, drugič temačnih, vedno pa presenetljivih.