Tiskane izdaje
Ljubljanski mednarodni filmski festival je pognal projektorje. V prihodnjih štirinajstih dneh bodo prevrteli sto filmov. Med njimi nobenega domačega. S pomanjkanjem slovenskih filmov je imel težave že letošnji nacionalni festival. In sploh se za slovensko kinematografijo izteka ne prav prijazno leto. Po eni strani je minister za kulturo sicer postavil film med svoje prioritete. Tega filmu ni privoščil nihče pred njim. Po drugi strani pa je čedalje več indicev, da je ta prednost predvsem čedalje močnejša državna regulacija in nadzor nad tem področjem, ki ga usmerja čedalje manjši krog ljudi.
Februarja je odprla vrata prenovljena kinotečna dvorana. Do poletja jo je obiskalo toliko gledalcev, kot jo je pred njenim zaprtjem v enem mesecu. Na pristojnem ministrstvu so brez sodelovanja strokovne javnosti napisali predlog zakona o filmskem inštitutu, ki bo, če bo sprejet, filmski sklad in studio spravil pod isto streho. Ta naj bi v enem zamahu odpravila vse težave slovenske kinematografije.
Pred slabim mesecem je nadzorni svet filmskega sklada čez noč in brez utemeljitve sredi mandata razrešil direktorico sklada. Eden izmed resornih urednikov nacionalne televizije je javno spregovoril o tem, da novo vodstvo nima posluha za ohranjanje programa umetniškega filma. Zaradi tega bi ga skoraj razrešili. Pred nekaj dnevi je eden najuspešnejših slovenskih režiserjev, ki je pravkar prinesel domov še eno številnih mednarodnih nagrad, javno dejal, da je ostal brez filmske prihodnosti. Ni edini. Letos so za snemanje v prihodnjem letu na skladu potrdili en samcati kratki film. Kako bi bilo lahko drugače, če pa predstavniki pristojnega ministrstva na glas razlagajo, da domači producenti niso sposobni snemati filmov pod pogoji, h katerim se zavežejo. Pa tudi, da noben letos na sklad prijavljen filmski projekt ni vreden nadaljnje obravnave.
Še dobro torej, da imamo Liffe. In filme, ki prihajajo iz držav, v katerih snemajo filme; četudi imajo nekatere od njih še manjšo kinematografijo, kot je slovenska, in iz katerih so prav naši neustvarjalni režiserji in nesposobni producenti v zadnjih letih prinesli toliko uglednih nagrad, da bi si človek mislil, da smo nič manj kot filmska velesila.
Preberite si v tiskanem Delu
