Tiskane izdaje
Kritiki, ki so po premieri pisali o filmu, so poudarjali, da se je z njim »začela nova doba slovenske kulture, ki bo postala tako dejansko množična«. Spet drugi so ob ogledu dojeli, da je »vsaka resnična kultura v določenem zgodovinskem trenutku revolucionarna, saj zgodba filma ni samo zgodba, temveč v nekem smislu tudi zgodovina«.
Hkrati s filmskimi predstavami v Ljubljani je potujoči kino filmske kopije odpeljal na Primorsko, kjer so organizirali predstave po vaseh. Za tamkajšnje prebivalstvo je bilo srečanje s prvim slovenskim igranim filmom izjemno doživetje. Prvič je bilo s filmskega platna slišati slovensko besedo.
Toda ti dogodki so bili le zaključek nekajletnega truda, da bi tudi Slovenci dobili svoj prvi igrani film. Začelo se je precej skrivnostno septembra leta 1946 z razpisom za prvi celovečerni film, ki ga je pripravil Triglav film, čeprav Komite za film o njem ni vedel nič. Sestavili so listo slovenskih kulturnikov, ki naj bi sodelovali s svojimi scenariji. Med povabljenci so bili Matej Bor, Bratko Kreft, Juš Kozak, Ciril Kosmač, Miško Kranjec, Prežihov Voranc, Vitomil Zupan, Igor Torkar, France Bevk, Sergej Vošnjak, Mile Klopčič, Ferdo Kozak in dr. Metod Mikuž. Komisijo, ki je izbrala najprimernejšo zgodbo, je vodil Josip Vidmar.
V razpoložljivih virih ni mogoče najti podatka, kdo od povabljenih piscev se je razpisa tudi udeležil. Prav tako ni mogoče najti nobenega podatka o rezultatih razpisa. Šele ob premieri filma leta 1948 je neznani novinar zapisal, »da se je ob razpisu odzvalo nekaj slovenskih pisateljev in da je iz vseh scenarijev, ki so bili na razpolago, komisija izbrala in odkupila scenarij pisatelja Cirila Kosmača«. Veliko bolj informativen je bil ob koncu razpisa Drago Šega, takratni vodja umetniškega odseka pri Triglav filmu, ko je v Ljudski pravici zapisal, da so se priprave na prvi celovečerni film že začele in da ga bo režiral Bojan Stupica.
Toda to se ni zgodilo, saj so se zapleti še nadaljevali. Na razpis je Ciril Kosmač poslal osnutek filmskega scenarija, ki ga je napisal po motivih svoje novele Očka Orel, a jo je razširil, saj je želel prikazati »primorsko vas v letih velike osvobodilne vojne«. Ta Kosmačev scenarij je zatem povsem samostojno, torej brez neposrednega Kosmačevega sodelovanja, dopolnjevala skupina, v kateri so bili Drago Šega, Jože Gale, Janez Jerman in France Štiglic. Vse tri »dopisane« različice Kosmačevega scenarija se med seboj občutno razlikujejo.
Kdo in kako je sprejemal odločitev o režiserju filma, spet ni nobenih zapiskov. Na vsem lepem Bojana Stupice ni bil več v igri. Samo ugibamo lahko, da je k temu pripomogla njegova odločitev, da gre v Beograd postavljat novo gledališče.
Sredi leta 1947 je bil za režiserja izbran Ferdo Delak, ki razen dejstva, da je petnajst let prej zrežiral Triglavske strmine, ni imel nobenih filmskih izkušenj. Dokončen scenarij in snemalno knjigo je pisal skupaj s Francetom Štiglicem, ki je bil v ekipi določen za prvega režiserjevega pomočnika, in ameriškim Slovencem Jožetom Žnidaršičem - Listom kot tehničnim režiserjem. V avgustu 1947 so izbrali tudi igralce, snemanje v vaseh Koritnica in Grahovo v Baški grapi pa začeli v začetku septembra. Pri snemanju je sodelovalo veliko tamkajšnjih domačinov.
Celoten članek preberite v Delovi prilogi Kult!
