Toše – The Hardest Thing

Film The Hardest Thing je bil zamišljen kot dokumentarec o snemanju albuma, s katerim bi se Toše Proeski prebijal v svet. In to je tudi hrbtenica končnega izdelka - le da ji je Tošetova smrt dala nenačrtovan in pretresljiv dramaturški zasuk. A največja odlika filma je, da se na daleč izogne odvečni žalovalni patetiki. O filmu smo se pogovarjali z režiserjem Boštjanom Slatenškom in Tošetovo slovensko menedžerko in producentko filma Nino Sever Jogunčič.


Po kakšnem vzvodu je začel nastajati film?

Nina: Ko je Toše začel delati z angleškim menedžmentom, je ta aktiviral filmsko ekipo, ki je snemala nastajanje angleškega albuma. Tako bi ob izidu plošče imeli še dodaten promocijski material, ki bi tujemu trgu predstavil še neznanega pevca. Potem se je zgodila tragedija in se je vse ustavilo. Ko smo čez nekaj mesecev prišli k sebi, smo sklenili, da moramo album izdati in da bomo tudi prevzeli filmski material. Ampak jaz sem želela, da bi naredili nekaj več kot le 27-minutni dokumentarec za televizije. Za to pa smo potrebovali režiserja. Našli smo Boštjana.

Boštjan: Ko so me poklicali, sem bil v dvomih. Gre namreč za zgodbo, v kateri je veliko različnih pasti, s katerimi se nisem želel soočati ...


Na primer?

Boštjan: Da bi film izpadel kot patetičen prikaz nečesa, kar je bilo povedano že na sto in en način. Pregledal sem material in mi ni bil všeč, pritegnila me je le ena kaseta (posnetki z Jamajke, kjer sta s producentom Andyjem Wrightom skladala pesmi, op. p.). Tam sem namreč videl možnost za zgodbo, ki je lahko nekaj več kot le zgodba o tragično umrlem glasbeniku. Toše je bil namreč fenomen, ki mu je uspelo spet povezati občinstva nekdaj skreganih jugoslovanskih narodov, ki so spet potrebovali neko pozitivno energijo. Tošeta nisem poznal niti ga nisem poslušal, ampak ta fenomen se me je res dotaknil in zato sem privolil.


Kako ste gradivo dopolnili?

Boštjan: Najprej nam je bilo jasno, da morajo biti v filmu tudi intervjuji, izjave ljudi, ki so delali z njim, ampak gledljive, filmske. In logično je bilo, da jih bomo snemali v gibanju, v avtomobilu.


Ker se je tako končala tudi Tošetova pot?

Boštjan: Seveda. Ker to je zgodba, ki bi se lahko zgodila komur koli od nas, in to je tudi sporočilo filma: da se zamislimo nad kakovostjo svojega življenja.


Prometno nesrečo ste prikazali zelo izvirno, minimalistično, ampak vseeno je občutek precej grozljiv.

Boštjan: Nesreča je v vsakem primeru grozljiva. Namen filma je, da spodbudi katarzo pri gledalcu, da se ta vpraša: koliko pa jaz delam v življenju tistega, kar želim?


Namesto z žalovanjem in razglabljanjem o nesreči se film konča z zdravico v njegov spomin. Kako se vam je uspelo izogniti patetiki?

Boštjan: To je bil seveda že takoj moj prvi pomislek in prvo vodilo. Vse že tolikokrat povedane zgodbe me ne zanimajo. Film namreč ni namenjen le oboževalcem, ampak tudi tistim, ki Tošeta niso poznali ali poslušali.

Nina: Bistvo filma je sreča, ki jo Toše izžareva na posnetkih, ko sklada in snema, on se je takrat dotaknil svojih sanj. To je film o proslavljanju, ne o žalovanju.


Ste se bali očitkov o okoriščanju s Tošetovo smrtjo, še posebej, ker je cede izšel na njegov rojstni dan, 25. januarja?

Nina: Doslej nisem niti za trenutek pomislila na to, ker sta me ves čas vodili čista misel in čista energija. Bilo je povsem logično, da gremo v to, ker je Toše s tem projektom dosegel svojo željo in srečo in je bilo normalno, da sem mu morala dati to, kar mu pripada. Povsem jasno mi je bilo, kaj delam in da se to ne nanaša ne na denar ne na kaj drugega. To je bil Tošetov projekt, mi smo ga samo izpeljali.


Zakaj ste bili pred premiero filma v Makedoniji v dvomih?

Nina: Čutili smo veliko odgovornost in preizkušnjo. Toše je za Makedonce del nacionalne duše, nacionalni ponos, velja za ikono, ki presega klasično zvezdništvo. In to, da smo bili Slovenci tisti, ki smo producirali film o njem, in ne oni, so bila spolzka tla - kot da gre nekdo drug vrtat po tvoji duši. Odziv bi lahko bil za nas uničujoč. Seveda je bilo ravno obratno. Po premieri je do mene prišel sam predsednik vlade, rekoč: »Rad bi se vam zahvalil za to, kar ste naredili za Makedonijo in za Tošeta.«


Celoten intervju preberite v prilogi Dela in Slovenskih novic.