Vileniški kristal litvanskemu pesniku

Lipica - Dvajseto mednarodno literarno srečanje Vilenica je z drevišnjo podelitvijo nagrade vilenica v istoimenski kraški jami doseglo svoj vrh. Letošnja nagrajenca sta zaradi jubilejne izdaje festivala dva, Ilma Rakusa in Karl-Markus Gauss. Nagrajenca sta sicer že pred dogodkom tradicionalno posadila lipi.

Predsednik Društva slovenskih pisateljev Vlado Žabot je v svojem govoru med drugim posvaril pred pretirano instrumentalizacijo kulture, kateri se na podlagi obrazložitev nagrad uspešno upirata tudi letošnja lavreata. Glasbeni program v vileniški jami je oblikovala skladateljica Karmina Šilec s svojim zadnjim zborovskim projektom Kebataola, pesmi pa sta prebirala gosta festivala Cvetka Lipuš in Jim Mcgarrah. Podelitve se je med drugimi udeležil tudi minister za kulturo Vasko Simoniti.

Vilenica je tudi kulturno gibanje

Žabot je uvodoma povzel misli vileniške nagrajenke leta 2002 Ane Blandiane, ki je dejala, da Vilenica ni samo navadna, uspešna nagrada, ampak tudi kulturno gibanje, ki je našlo moč, da je kljubovalo političnim sistemom, ekonomskim krizam in zgodovinskim nevarnostim in ki je vztrajno sledilo svojemu cilju: povezovati vrednote in okoli njih strniti mednarodno solidarnost.

Žabot je izrazil prepričanje, da je vzpostavljanje kulturnih vezi, kljub dejstvu, da proces osvobajanja kultur in nekaterih evropskih narodov in manjšin še ni docela končan, danes intenzivnejše in tvornejše kot kadarkoli doslej. Po njegovih besedah te vezi tkejo svobodni narodi, svobodni ljudje, sama svoboda, avtonomija nacionalnih kultur, pa je danes, neodtujljiva, trdno vzpostavljena vrednota in eden temeljnih stebrov EU, ki je za to unijo enako pomemben kot vse ostalo prilagajanje.

V drugem delu govora je Žabot dejal, da je kulturo potrebno varovati in obvarovati pred pretirano instrumentalizacijo v obliki politike, ideologije, trgovine in turizma, hkrati pa se je potrebno upreti univerzalizmu, ki bi "kakorkoli krnil, zapostavljal ali celo onemogočal osvobajajočo raznolikost naših kultur ter duhovne, še posebej jezikovne ustvarjalnosti."

Nagrajenca opomnila na družinske in duhovne vezi, ki ju bližajo s Slovenijo

O Vilenici je Ilma Rakusa v svojem zahvalnem govoru dejala: "Tukaj sem na mah našla združene pomembne topose svojega življenja: književnost, Srednjo Evropo in Kras. Priznati moram, da sem se počutila kot riba v vodi: obdana sem bila s somišljeniki in z raznolikostjo jezikov, ki sem jih skoraj vse obvladala. Pogosto se je madžarščina izkazala kot najboljši esperanto, angleščina pa je komaj igrala kakšno vlogo. In s kakšnim zanosom se je razpravljalo!" Rakusa je ob tem omenila še številne prodorne diskusije, ki so jih dopolnjevali privatni pogovori "in ki so postali nepogrešljivi del njenega življenja".

"V časih, ko se nad globalno vas zgrinjajo globalne vznemirjenosti, se bolj kot kdaj koli prej pomembne pozitivne povezave sorodnih duhov. Vileniška prireditev je stara 20 let in politični prevrati so tudi na njen pustili sledove. Toda kot na kamnu, so tudi na tem srečanju ostale usedline," je dejala letošnja lavreatka in dodala, da je srečna, da je del vileniške družine.

Karl-Markus Gauss je v svojem zahvalnem govoru v pletenju vezi s Slovenijo opomnil predvsem na avstrijskega intelektualca in "slovenofila" Ludwiga Hartingerja, zvestega spremljevalca vileniških srečanj, kateremu so sledili številni drugi Slovenci, "melanholični pisatelji", "humanistični gostilničarji", in " obupano duhoviti intelektualci", za katere je dejal, da so se mu v svoji z odkritim gnevom začinjeni naklonjenosti do lastne dežele zdeli "hudo avstrijski".

"Tako se mi zdi, da je pot, ki me je pripeljala do sem, obkrožalo veliko dobrih duhov, ki jim gre zahvala, s katero sprejemam nagrado Vilenica - nagrado, ki se mi zdi ena najlepših, kar jih lahko v Evropi dobi človek, kot sem jaz", je svoj zahvalni govor sklenil Gauss.

Litvanski pesnik dobitnik vileniškega kristala

Pred tem pa so v Štanjeluz v dopoldanskem času razglasili tudi dobitnika vileniškega kristala. Ta pripada avtorju, ki se je predstavil na enem od literarnih branj in v zborniku.Letos je žirijo prepričal litvanski pesnik Vladas Braziunas, ki je kristal, delo kraškega umetnika Petra Abrama, prejel na gradu Štanjel, kamor so se danes za nekaj ur preselili gostje Vilenice.

Leta 1983 je izšla njegova prva pesniška zbirka

Vladas Braziunas se je rodil leta 1952 na severu Litve. Študiral je novinarstvo in filologijo. Leta 1983 je izšla njegova prva pesniška zbirka Plazeči se grom, kateri so sledile še Pajkov steber, Mišolovke stiskajo nebo, Zbogom, črni potok, Odhajajoči borovci, Lačna sklanjatev, Zabiti, Na belem dnu, ljubaljubaljubezen, Neskončnik - Imparfait in Zvonenje za tisoč in eno zarjo. Leta 2002 je za svoje prevode ukrajinske poezije prejel nagrado Tarasa Ševčenka, leta 2003 pa je bil nagrajenec festivala v Druskininkaiu. Braziunas prevaja prozo in poezijo iz francoščine, nemščine, poljščine, ruščine, srbščine in ukrajinščine. Njegove pesmi so prevedene v različne jezike. Objavlja v vseh litovskih literarnih revijah in časopisih, so letošnjega vileniškega "kristalnega" lavreata predstavili v zborniku.

Kot je na podelitvi dejal predsednik žirije, sicer sestavljene iz letošnjih gostov, Alojz Ihan, so se žiranti odločali "bolj po občutku", saj ne poznajo celotnih opusov literatov, ki so se potegovali za kristal. V ožji izbor se je po njegovih besedah uvrstilo sedem ustvarjalcev, toda najbolj jih je prepričal prav Vladas Braziunas.

V Štanjelu je bilo pred podelitvijo kristala še eno literarno branje in nastop nagrajenk mlade vilenice, kateremu je sledila predstavitev prevoda knjige z naslovom Robec lanskoletne vileniške nagrajenke Brigitte Kronauer. V okviru festivala so danes predstavili tudi Antologijo slovenske književnosti v angleškem jeziku, ki je v zbirki Litterae Slovenicae izšla pri Društvu slovenskih pisateljev.

Vilenica se bo z jutranjim odhodom avtorjev sklenila v nedeljo.