Tiskane izdaje
Leta 1847 jo je s slikarsko-topografskim pogledom ustvaril Pavel Künl, danes sodi v železni repertoar Narodne galerije in jo poznamo pod imenom Ribji trg. Čeprav trga ob njenem nastanku še ni bilo; najmanjši trg Stare Ljubljane se je v urbanistično shemo mesta vpisal šele po velikonočnem potresu leta 1895, a sta bila tu že od 16. stoletja ribiški pristan in ribja tržnica.
Kot je majhen današnji trg, je majhna tudi slika. Visoka je 35 in široka 28,5 centimetra, še dobrih 170 let po nastanku pa s finimi potezami in natančno izrisanimi detajli prikazuje izsek današnjega Cankarjevega nabrežja v zasneženi Ljubljani. Slikar je v njen prvi plan postavil Ljubljanico s starim renesančnim stolpom pred Ključavničarsko ulico, ta pa ni edini motiv na sliki, ki so ga že leto zatem porušili. Podobno se je v revolucionarnem letu 1848 zgodilo s starim stolpom gradu, ki dominira na vrhu kompozicije.
Tako je veduta dokument podob dveh ljubljanskih stolpov iz preteklosti. Prizor na njej je zimsko spokojen, gladino reke iz časov pred regulacijo poživlja žanrski izsek s pericami, ki čedijo perilo na čolnu, privezanem ob breg. Za slikarja, ki jih je nekoč opazoval in zatem v ateljeju preselil na platno, se, kot kaže, niso zmenile, in tudi danes ne komunicirajo z gledalci.
Künl je občudovalce Ribjega trga postavil v vlogo opazovalcev izseka Ljubljane iz preteklosti in življenja v njej; slika z detajli in elementom žanra odraža slikarjevo formiranje na Dunaju, podrobnosti pa namigujejo na njegovo zgledovanje pri Thomasu Enderju in Franzu Steinfeldu. Slednji je kot profesor na dunajski akademiji obudil holandsko tradicijo krajinarstva, kar odzvanja tudi na Ribjem trgu.
Podoba se je pridružila vrhuncem slovenske vizualne umetnosti v zbirki Narodne galerije leta 1985, in to kot darilo tenorista Antona Dermote, cenjenega interpreta likov v Mozartovih operah, in njegove žene, pianistke Hilde. Dermota je že leta 1936 debitiral v Dunajski državni operi, zatem ostal član te opere do upokojitve – kar 45 let – in tudi ob oznaki provenience slike so v Narodni galeriji ob imenih zakoncev zapisali: Dunaj.
Dve leti po donaciji je podobo, ki ni bila znana javnosti in še ni doživela strokovne objave, v Zborniku za umetnostno zgodovino natančno analizirala kustosinja dr. Ksenija Rozman iz Narodne galerije. V njej je prepoznala eno prvih krajinskih, zimskih in krajinsko dokumentarnih oljnih slik v slovenskem slikarstvu 19. stoletja, sledila so zgodnja dela Marka Pernharta ali Antona Karingerja. Na hrbtni strani Ribjega trga je za njeno dokumentarnost pomemben napis, nemški, zapisan v gotici. Natančno določa motiv slike, v prevodu pa se glasi: Zadnji stolp ljubljanske mestne utrdbe proti vodni strani. Podrt leta 1848, posnet leta 1847.
Vedute Ljubljane ali njenih izsekov so v 19. stoletju rade zasedale platna ali, v obliki grafik in risb, pole papirja. Upodabljali so jo, denimo, Jožef Wagner, Franz Kurz von Goldenstein ali omenjana Pernhart in Karinger, skiciral jo je celo Joseph Mallord William Turner, podobno kot pri Karingerju, ki je kot vojaški častnik in slikar nekoč prejel uro s posvetilom maršala Radetzkega, je bilo tudi v Künlovi biografiji prisotno vojaštvo.
Rodil se je leta 1817 v Mladi Boleslav na Češkem, odraščal pa v Ljubljani. Njegov oče Josip Künl, ki je deloval kot višji vojaški zdravnik, je namreč v letu njegovega rojstva kot zdravnik pri 17. pešpolku prišel v Ljubljano, kjer se je Pavel po koncu otroških let sprva odločil za vojaško kariero in dosegel stopnjo narednika, po vrnitvi iz vojnih pohodov v Italiji pa vstopil v kadetnico, kjer so ga imenovali za učitelja risanja.
Kmalu jo je zapustil in leta 1842 vpisal študij slikarstva na dunajski akademiji, kjer se je vadil predvsem v krajinarstvu in »slikanju historij«. V Ljubljano se je vrnil na sveti večer leta 1844, za stalno dve leti pozneje. Umrl je leta 1871.
Künl, ki ni bil edini talent v družini, s slikarstvom sta se ukvarjala tudi njegov brat Viljem in sestra Ida, je deloval kot portretist, krajinar, žanrski slikar, miniaturist in slikar gledaliških kulis, največ pa je ustvaril cerkvenih podob. Deloval je tudi kot restavrator in kopist za Strahlovo zbirko v Stari Loki, njegovo delo pa je bilo v dvorani nekdanje ljubljanske Redute prvič razstavljeno leta 1847.
