Tiskane izdaje
Ko spremljamo razprave o sodobni umetnosti, nas ugledni teoretiki in umetniki pogosto prepričujejo, da je potrebno veliko truda, da bi jo podoživeli, dešifrirali, razumeli. Sodobna umetnina naj bi zahtevala senzibilno dejavnega, aktivnega bralca, poslušalca ali gledalca, ki naj bi bil po možnosti še dobro teoretsko podkovan. Skrita, včasih pa tudi odkrita podmena te teze pa je, da za recepcijo »tradicionalne« umetnine zadostuje pasiven opazovalec, pred katerim se vse lagodno »odvija«, kot kakšna ameriška nanizanka, ki jo spremljamo iz udobnega naslanjača. To je brez preostanka, brezpogojno, v temelju napačna teza! Je ena izmed največjih zmot, ki napajajo mitologijo sodobne umetnosti, saj je vsaj enak »napor« potreben tudi za soočenje s t. i. tradicionalno, klasično umetnostjo. Pravzaprav lahko zapišemo zelo preprosto pravilo: recepcija vsake kakovostne umetnine zahteva aktivnega sprejemnika. Poskusite brati Shakespeara ali Prešerna v nezahtevni, sproščeni, pasivni drži. To mogoče zadostuje za branje SMS-sporočil, e-pošte, blogov ali kolumn piscev, ki se jim, kot je eden prostodušno priznal, pogosto še misliti ne da, za branje dobre literature pač ne.
Več preberite na spletni strani pogledi.si.
