Tiskane izdaje
Benetke - Osrednja tema bienala, ki je posvečena svetovnim velemestom pod naslovom Mesta, arhitektura in družba, naj bi bila osvetljena in predstavljena tudi v nacionalnih paviljonih, vendar so se nanjo sodelujoče države odzvale različno, nekatere so se na temo močno navezale, jo nadgradile ali drugače osvetlile (med temi je prispevek dodala tudi razstava v slovenskem paviljonu, s projektom formul za novo arhitekturo), druge so medlo razstavile nekaj, kar jim je bilo všeč, in bi to brez zadržkov lahko pokazale tudi v okviru kakšne druge teme ali recimo celo drugega, likovnega bienala.
Razstavljanja maket skorajda ni bilo. Večina je uporabljala zvočne ali digitalne videoinstalacije. Dve nacionalni prezentaciji sta se navezovali na Kitajsko – Madžari problemsko (naredili so nekaj instalacij iz kitajskih proizvodov, predvsem otroških igrač, ki preplavljajo madžarski trg) in Danci konstruktivno (predstavljen je projekt Co–Evolution, na katerem so sodelovali najbolj nadarjeni mladi danski arhitekti s študenti in profesorji iz najboljših kitajskih univerz; v notranjost razstavišča so vabili s predelano zunanjščino paviljona, ki je bila opremljena s številnimi slogani in napisi, med njimi tudi s podatkom, da je 50 odstotkov vseh novih stanovanjskih površin na svetu narejenih na Kitajskem). Največ pozornosti obiskovalcev so zopet imeli Američani, Francozi in Japonci.
Ameriški paviljon je tematsko posvečen hurikanu Katrina, ki je pred letom opustošil New Orleans. Ista tematika je v okviru prispevka teksaške Univerze iz Austina predstavljena tudi v Italijanskem paviljonu v okviru razstave 13 povabljenih mednarodnih raziskovalnih inštitutov. Medtem ko slednja osredotoča na strategije poselitve teh območij, so se v nacionalni predstavitvi posvetili predlogom (nastali so na podlagi natečaja, ki so ga iniciirali arhitekti) za vrste hiš, ki bi bile odporne proti poplavam. Tema razstave je razvidna že pred stavbo, kjer ogromni zeleni plavalni baloni, ki se jih uporablja ob poplavah, obiskovalcem koristijo za dragocen, nekajminuten počitek.
Z intervencijami zunajpaviljonske stavbe so nase opozarjali tudi drugi: Grki z lesenimi zaboji, raztresenimi po zelenici, Nemci z rdečim plastičnim nadzidkom (ki je koristil kot likovni dodatek, razgledna točko za pogled na beneško laguno, kot prostor oddiha na snažnih belih blazinah in gostoljuben servis mineralne vode), nato Danci z oblečenim paviljonom, Rusi z lesenim zabojnikom, poveznjenim čez vhodno pročelje, pred vsemi so prednjačili Francozi, h katerim je glasna glasba vabila že od daleč. Kaj kompleksnejšega sicer niso ponudili, so pa zdramili radovednost in zabavali s svojim ekscentričnim načrtom okupacije paviljona (projekt se pravzaprav imenuje Okupacija palače) in njegovo transformacijo v nekakšno poseljeno skulpturo. V stari razstavni stavbi iz začetka dvajsetega stoletja so zgradili futuristično metamesto, ki je vsebovalo vse pritikline urbanih potreb: kuhinjo, kje so kuharji pripravljali hrano, pili vino in že malo okajeni prepevali, bar, v katerem so mešali pijače, delovno sobo, kjer so pripravljali tiskovine, spalne prostore, dnevno sobo, kjer so za mizami brali, sestavili so tudi železno konstrukcijo stopnic, ki se je vila v stolp visoko nad streho pavilijona, kjer so postregli z ležalniki in visečo mrežo za lenarjenje. Paviljon naj bi postal aktivno poseljen prostor, ki naj bi bil "v času vojn", kot so zapisali "dobrodošel do tujcev". Roko na srce smo bili tujci med njimi kot obiskovalci v živalskem vrtu – vsakdo na svoji strani kletke.
Veliko bolj zanimivo, zmerno, trezno in ozaveščeno so se problematike mest, odtujenosti in nezdravosti urbanega okolja lotili Japonci in obrnili pozornost nazaj k naravi, naravnim materialom in čudoviti tradiciji japonske arhitekture, oplemenitene s sodobnim pogledom. Projekti arhitekta Terunobuja Fujimorija, ki so se pojavili v japonski arhitekturi pred 15 leti, so nenavadni. Prvo, kar zbode pogled, je način, na katerega se loteva površin z grobimi naravnimi materiali, kot so zemlja, kamen, les, recimo sten in streh, ki jih prekrije z rastlinjem (vrt na strehi je bil doslej v arhitekturi sicer običajna pot, s katero so vegetacijo vkomponirali v arhitekturo; tudi Le Corbusier se je z vrtovi na strehi ukvarjal na začetku karirere, a jih je pozneje opustil). Tisto, kar je nenavadno ali drugačno, je celota. Kadar se uporablja naravne materiale, se običajno gradi stavbe v nekakšnem predmodernem, tradicionalnem stilu, Fujimorijev stil pa ni niti japonski, niti se ne navezuje na katero koli drugo državo, niti ni modernističen, niti predmoderen. Kakor pravi, gre za željo, da "bi šel kolikor je mogoče blizu času tistih ljudi, ki so prvi zgradili umetne strukture, ki se jim pravi arhitektura". To naj bi dosegel z uporabo naravnih materialov, rastlin in znova premislil esenco odnosa človeka in narave.
Spremljevalne razstave
Enajst jih je, zato bi opozorili predvsem na dve, ki so ju izpostavljali že organizatorji zaradi dislocirane narave, prva je v Benetkah v Arsenalu z naslovom Kamnita mesta (posveča se mediteranskemu območju v Alžiriji, Libiji, Egiptu, Grčiji, Turčiji in Italiji v treh sklopih, prvi so oblikovni predlogi za južno Italijo, drugi so koncepti mediteranskih mest 20. stoletja in tretji je gradnja stavb iz kamenja danes), druga razstava pa se bo odprla oktobra v Palermu pod naslovom Mesto–pristanišče. Med enajstimi spremljevalnimi razstavami pa je v Arsenalu na ogled tudi projekt Metrò-Polis, na katerega je bil skupaj z 12 uglednimi svetovnimi arhitekti povabljen tudi Boris Podrecca. "To je največji evropski urbani prometni projekt, ki se gradi v Neaplju, zasluga zanj pa gre nekdanjemu županu in zdaj predsedniku celotne regije, ki je imel ta pogum, da se je odločil mesto promovirati skozi sodobno arhitekturo," je ozadje projekta osvetlil Podrecca. Znašel se je med 12 mednarodnimi arhitekti, kot so Renzo Piano, Richard Rogers, Norman Foster, Massimiliano Fuksas, Zaha Hadid, Rem Koolhaas, Jacques Herzog in Paolo Portoghesi, ki so jih povabili k projektu in vsakemu dodelili metrojsko postajo z njenim podzemnim svetom vred. Neapeljski podzemni svet je s svojo večtisočetno kulturno dediščino izjemno bogat. Nekatere metrojske postaje so že zgrajene, druge, med njimi Podreccova, se bodo začele graditi letos.
