Tiskane izdaje
Angleška zasedba Delays je leta 2004 izdala prvenec Faded Seaside Glamour in me pustila precej ravnodušnega. Mešanica neo-klasičnega kitarskega popa, kot so ga v začetku devetdesetih ponovno iznašli The La's, mehkega drugega vala britanskega popa a la Travis ter eteričnega popa Cocteau Twins me ni prepričala. Na Delays sem v letu in pol kratko malo pozabil, a mi je pozornost pred kratkim vzbudil prvi single Valentine z njihovega drugega albuma, ki je za založbo Rough Trade izšel pred tremi tedni.
Valentine – video vrti tudi MTV – ima v primerjavi s starejšimi komadi hitrejši tempo, disko ritem in plesno basovsko linijo, a je kljub temu daleč od novovalovske reciklaže osemdesetih in še dlje od tako imenovanega dance-punka. Povsem v nasprotju z današnjimi trendi bolj spominja na plesni pop iz devetdesetih let – kot da bi Republica obrusili svojo spektakularnost z mehkobo The Cardigans. Podobno, a v manjši meri, velja tudi za vse ostale skladbe z novega albuma s pomenljivim naslovom You See Colours.
Če bi Faded Seaside Glamour lahko opisali s toplimi, a zamoklimi barvnimi odtenki, ki jim je sijaj odvzel zob časa, na plošči You See Colours prevladuje živopisna barvna paleta, kjer ne manjka kromatičnih odtenkov. Glasbeni izraz Delays je še vedno mehak in zračen, pri čemer ima največ zaslug androgini glas Grega Gilberta, ki se giblje v višjih registrih in pogosto preide v angelski falzet. Za razliko od prvenca pa so kompozicije bolj strukturirane in imajo jasnejšo vizijo. Produkcija je izredna: poudarjeni, že plesni ritmi in groovy basovske linije predstavljajo dobro podlago za razrahljano nadstavbo, v kateri je težko razlikovati med kitarskim zvenom, sintetičnimi teksturami in večslojnimi vokali. Kristalno čista produkcija prav nič ne moti, saj omogoča bendu, da povsem razvije svoj elegantni, rahlo eterični, a hkrati hipnotični in blago psihedelični glasbeni izraz, ki vseskozi ostaja povsem v okvirih pop glasbe.
Ploščo You See Colours odpre izjemna kompozicija You And Me, kjer kitarsko frazo nadomeščajo sintetična godala, občutki, ki nam jih posreduje bend pa so kljub rahli otožnosti bliže evforiji. Poleg prvega singla Valentine na plošči izstopajo še skladbe, kot so Hideaway s popolnim pop refrenom, disko-indie-pop poskočnica Lillian in zaključna balada Waste Of Space.
You See Colours je barvita plošča za prihajajoče poletne dni, ki pa potrebuje nekaj poslušanj preden zares zleze pod kožo. Čeprav Delays nikoli niso posredovali hedonističnih sporočil, so kljub vrojeni romantičnosti in otožnosti presenetljivo vedri in razigrani. Kljub temu pa velja opozorilo: če težko prebavljate bende, ki jih nekateri trdosrčneži vsepovprek označujejo za britanske indie jokavce, posezite po plošči You See Colours le v primeru, da ste poprej opravili tečaj senzibilizacije.
Ocena: 4 od 5
