Kako blizu pustimo komu

Vsi ga imamo in varujemo, čeprav ga nihče ne vidi. Pišemo o osebnem prostoru, ki nas ovija kot balon in v katerega ne sprejmemo drugih ljudi; no, vsaj ne kogar koli, le najbližje. Nekdo ima večjega, drugi manjšega, v povprečju pa se razteza do 70 centimetrov pred nami, 60 centimetrov proč od telesa ob bokih in pičlih 40 centimetrov na hrbtni strani.

Najmanj s hrbta

Po raziskavah družboslovcev se zelo negativno odzovemo na kogar koli, ki vdre v naš osebni prostor brez naše privolitve. To pravilo pozna izjeme. Prvo smo že nakazali: vanj, vendar zgolj na naše povabilo, sprejmemo ljudi, ki jih imamo radi, se z njimi spogledujemo, so nam všeč, skratka, smo jim naklonjeni. Druga pa pomeni, da smo osebni prostor zaradi višje sile – gneče v vozilih javnega prevoza, trgovini in drugod – prisiljeni zmanjšati.

Zanimivo pa je, da se v zadnjem primeru vedemo, kakor da nismo obdani z ljudmi, marveč z neživimi bitji, rečmi, ovirami, s katerimi se moramo soočati na svoji poti. Zaradi tega sopotnikov v avtobusu, na vlaku, metroju ne gledamo v oči, se z njimi ne pogovarjamo, razen v redkih primerih, ko ne gre drugače, češ, za božjo voljo, premakni se že naprej, stopi z moje noge. Za nameček pa, če je le mogoče, večjo bližino dovolimo tam, kjer tudi sicer ni tako moteča. V gneči najbližjim nastavljamo oziroma obračamo hrbet ali se jim približujemo z boka, ne pa s prednje strani.

Po znanstvenih študijah više, kot je kdo na družbeni lestvici – zavzema vodstveni položaj v podjetju, je premožen, ugled, spoštovan –, več osebnega prostora zavzema. Pomembnejšim spontano odmerjamo več prostora kot onim, ki jih imamo za sebi enake ali menimo, da so celo pod nami. Ko se z njimi rokujemo, se jim sicer približamo, nato pa takoj spet povečamo razdaljo. Če se seznanjamo s kom manj pomembnim, tega ne naredimo.

Drži tudi, da moški načelno zavzemajo večji osebni prostor kakor ženske. Strokovnjaki se še niso zedinili, zakaj je tako. Morda ker so moški v povprečju pač više na družbeni lestvici kakor ženske, morda zato, ker se po naravi na to, če kdo krši njihov osebni prostor, odzovejo bolj nasilno, odločno, tudi s pestmi, če je treba, ženske pa na vdor prej opozorijo z besedami in prošnjo kot pa s telesnim obračunavanjem.

Tiha vojna za naslon

Čeprav ni dvoma o tem, da ima vsak osebni prostor, pa je težko zasnovati raziskavo, s katero bi lahko preverili, kolikšen je ta in kako se kdo odzove na vdor vanj. Izziva so se lotili družboslovci z univerze St. Bonaventure iz New Yorka, in to v 80. letih 20. stoletja. Vprašali so se, kaj se zgodi, ko moški in ženska sedita drug ob drugem v letalu v ekonomskem razredu in se bojujeta za naslon za roko, ki je samo eden, in to prav na sredini med njima. Položaj naslona je tak, da sega v osebni prostor obeh, povrh pa je sedeti tako, da ne bi naslonili roke, neudobno, če traja dlje, zaradi sključenosti in omejenosti celo boleče.

Skupina znanstvenikov je motrila čez osemsto ljudi na dvajsetih različnih poletih, pri čemer so beležili, kdo si je prisvojil naslon za roko. Pod drobnogled so vzeli 426 sosedov, a niso vključili parov sopotnikov, če je kateri izmed njiju spal ali je očitno šlo za zaljubljence. Prav tako niso zajeli sosedstva moški-ženska, kjer je bila zelo opazna in ogromna razlika v telesni velikosti. V ekonomskem razredu je prepuščanje naslona za roke kdaj pač nuja, ko je sosed visok in širok, vi pa ste v obeh razsežnostih drobižek.

Izsledki raziskave so neizpodbitni: od 426 sopotniških sosedstev moški-ženska si je naslon za roko prisvojilo 284 moških in le 57 žensk. V 37 primerih sta ga menjaje se uporabljala oba, morda še bolj zanimivo pa je, da se v 48 primerih nihče, ne moški ne ženska, naslona ni niti dotaknil.

Kdor prej pride, se prej nasloni

Po opazovanju so znanstveniki potnikom razdelili vprašalnike o uporabi naslona za roke. Tudi v tej anketi pozornost najprej pritegne moška nestrpnost. Več kot šest desetin moških je namreč motilo, če je hotela njihova soseda uporabljati naslon, tako pa je menila samo polovica žensk. Zanimivo je tudi, da so bili moški, stari okoli 40 let, najbolj prepričani, da jim naslon pripada. Če si ga je hotela soseda prisvojiti ali si ga je celo prilastila, jih to ni le motilo, ampak hudo ujezilo. Prepričani so bili, da ženska pač ne potrebuje toliko prostora, zato je edino prav, da ga prepusti moškemu.

Pozornost raziskovalcev je pritegnilo tudi to, kako si je kdo prilastil naslon; najlažja pot je bila ubrana z načelom Kdor prvi pride, prvi melje, ki ga je »lastnik« potem samo branil, torej ni popuščal niti za ped, in roke, ko jo je enkrat položil na naslon, ni več umaknil. Le izjemoma je oni, ki je bil brez naslona, na to opozoril soseda in ga prosil, naj se malo umakne ter ga z njim (njo) vsaj deli. Pogosteje je bila vmes tiha vojna. Sploh moški so najprej na naslon, ki ni bil prost, položili del podlakti blizu komolca, nato pa so si ga počasi prilaščali, dokler jim vsa laket, od komolca do zapestja, ni počivala na njem, torej so žensko preprosto spodrinili. Med tistimi, ki so pač zgrabili dobro priložnost, ko se je pokazala, pa je bilo več žensk kot moških: naslon so zasedle, ko je sosed odšel na stranišče, se presedal in premeščal ali jedel ter medtem za trenutek umaknil roko z njega.