Minuta za vzgojo: Odvetniška družba Čeferin in njena pravica

»Imamo pravico, da kot solastniki stavbe podamo svoje mnenje o skupnem delovanju v poslovni stavbi,« pravijo odvetniki.

Objavljeno
03. april 2014 08.18
Posodobljeno
03. april 2014 12.00
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

V sodobni družbi, kjer so materialne dobrine vse pomembnejša vrednota, je težko vzgajati otroka, naj bo pošten, iskren, odkritosrčen, dober, prijazen, razumevajoč.

Zakaj bi bil tak, če lahko iz dneva v dan spremlja, kako to ni potrebno. Še več, da v življenju bolje shajajo tisti, ki so arogantni, nestrpni, nesramni? Ki eno govorijo in drugo živijo?

Še v šoli je danes tako, da učitelji kaznujejo otroke s posebnimi potrebami, ker motijo pedagoški proces. Prezrejo pa nasilništvo sošolcev, ker se to pač ne dogaja med poukom temveč med odmorom ali zunaj šole.

Živimo pač v družbi dvoličnih.

Ta teden se je ta dvoličnost izkazala s tem, ko se je razvedelo, da v Odvetniški družbi Čeferin ne želijo izdati soglasja za spremembo namembnosti prostorov, ki bi omogočilo ureditev bivalne skupnosti za ljudi s posebnimi potrebami. Gre za skupino dvanajstih odraslih oseb z Downovim sindromom, od katerih večina dela v ljubljanski gostilni Druga violina.

Pri tem so v Odvetniški družbi Čeferin v svoji izjavi za javnost zanikali, da gre za diskriminacijo, saj da sami zaposlujejo invalida, ki ga nihče drug ni hotel; in izpostavili, da so sicer vedno pripravljeni prisluhniti drugemu človeku, ne glede na njegov status in položaj, »o čemer pričajo številni naši tudi javno obravnavani klienti, kljub temu pa imamo pravico, da kot solastniki stavbe podamo svoje mnenje o skupnem delovanju v poslovni stavbi, ki ni v izključni lasti samo ene osebe oziroma enega subjekta.«

Mimogrede so še podvomili o strokovnosti direktorice Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič Draga na Igu dr. Valerijo Bužan, ki je dobila v uporabo prostore v stavbi. »Ali je oseba, ki naj bi bila pristojna za varovanje in oskrbo ljudi s posebnimi potrebami in ki na vsak način želi te varovance spraviti v stresno okolje, sploh sposobna strokovno opravljati delo s temi osebami?« so se vprašali v svoji izjavi, pri tem se pa niso posebej menili za dejstvo, da o tem sploh ne odloča ona, ampak pristojna komisija.

Dr. Peter Čeferin je v pismu, ki je bilo objavljeno v Dnevniku, sicer izpostavil, da bi, če bi se kdo obrnil nanje na primeren način, sami skušali pomagati pri rešitvi problema prizadetih. »Toda direktorica centra s svojo aroganco tega ni storila. Izjavila je: 'V vašo stavbo se bomo naselili tako ali tako. Če ne drugače, pa z medijskim pritiskom!' To sedaj počne in nas s pomočjo različnih medijev žali z imenom in priimkom.«

Direktorica Valerija Bužan po drugi strani pravi, da so se z odvetniško družbo pogovarjali eno leto. »Ponudili smo jim, da naj nam priskrbijo nadomestno lokacijo; ali da odkupijo prostore. Povedali so nam, da to ni v njihovem poslovnem interesu,« pravi Valerija Bužan.

»O tem, kako smo se pogovarjali, obstajajo tudi priče. Dr. Peter Čeferin se osebno z nami sploh nikoli ni pogovarjal. Odvetniku Jožefu Klavdiju Novaku, ki je ponavadi zastopal družbo na sestankih, sem rekla, da smo te prostore dobili od države v upravljanje in država je dolžna poskrbeti, da prostore uporablja, če jih ima. Država je namreč že plačala svoj delež obnove strehe in fasade in plačuje tudi mesečne stroške, čeprav so prostori že več kot eno leto prazni. Druga varianta bi bila, da v teh prostorih uredimo varstveno-delovni center, za kar ne potrebujemo soglasja za spremembo namembnosti, potrebujemo pa ga za postavitev dvigala. Tudi za to niso bili pripravljeni dati soglasja. In če so že izpostavili mojo domnevno aroganco, naj povem, da me je odvetnik Novak klical in grozil z osebno in strokovno diskreditacijo. Mimogrede pa še to: ko smo pridobivali dokumentacijo za gradbeno dovoljenje, smo ugotovili, da veliko stvari ni urejenih. Na primer da obiskovalci dostopajo v zgradbo po tuji zemlji in na njej tudi občasno parkirajo. Odvetniška družba Čeferin je svoj del parkirišča pred stavbo očitno uredila, za druge solastnike pa jih ne skrbi, čeprav bi jo moralo, če si tako prizadevajo, da so stvari urejene. Navsezadnje so solastniki tudi dvorišča za stavbo, kjer parkirajo drugi solastniki in njihove stranke. Po zakonu bi invalidska parkirišča morali imeti vsi, tako oni kot tudi solastniki drugega kraka zgradbe, pa jih nihče nima. Tudi parkirišče bi moralo biti urejeno, pa je tam samo dvorišče.«

Valerija Bužan poudarja, da želi zgolj urediti bivalno enoto za odrasle s posebnimi potrebami, saj na sprejem v center Dolfke Boštjančič čaka že veliko otrok. Z veseljem bi jih namestila drugam, kjer bodo bolje sprejeti, a država trenutno nima denarja za ureditev druge bivalne skupnosti, kjer bi lahko samostojno živeli. »Celo to smo predlagali, naj nas sprejmejo za štiri leta, dokler ne bo konec krize, tudi to ni bilo sprejeto.«

Ko so pred leti stanovalci tedanje Hošiminhove ulice v Ljubljani, današnje Vojkove, nasprotovali prvemu dnevnemu centru za otroke s posebnimi potrebami, ki bi omogočil njihovim staršem, da jim ne bi bilo ostajati doma in skrbeti zanje 24 ur na dan, ampak da lahko še naprej hodijo v službo, so v svojih javnih nastopih tudi izpostavljali, da nočejo nikogar diskriminirat. Skrbela jih je menda le izbira lokacije, ki naj se jo preveri z vseh vidikov, predvsem s strokovno-prostorskega.

Pred nekaj tedni se je razprava v medijih in na družabnih omrežjih vrtela okoli nesprejemljivosti ravnanja ravnateljice vrtca, ki je dala staršem v podpis soglasje, s katerim dovolijo, da se ti igrajo z otroki s posebnimi potrebami.

Danes se zdi, da je razmišljanje, kako osebe s posebnimi potrebami ne sodijo v zgradbo, kjer so poslovni prostori, pa čeprav ta sicer stoji sredi bivalnega naselja, že bolj sprejemljivo. Nikjer ni namreč zaslediti pretiranega ogorčenja.

Je potemtakem prav, da otroke učimo pokončne drže, ali je bolj smiselno, da jim predstavimo tudi prednosti pragmatičnega ravnanja?

Otroci s posebnimi potrebami se lahko rodijo komurkoli. Tudi odvetnikom. Če ti nemara mislijo, da jim nikoli ne bo treba prosjačiti za soglasje, ker bodo otroke namestili v kakšno eminentno zasebno ustanovo, naj se spomnijo, da so pred časom stanovalci v primeru zasebnega vrtca Pingvin, ki je z otroškim vriščem in povečanjem izpušnih plinov ob prihodu in odhodu otrok v vrtec zmotil prebivalce v mirnem okolju meščanskih vil, očitali, kako lastnica vrtca sploh ne dela v javnem interesu, ampak v zasebnem.

V boju proti dvoličnosti pač ne moreš zmagati.