Pismo iz Berlina: Evropa in njena zatočišča »dolce vita«

»Tam se začenja dolce vita!« se je na avtovlaku za Hamburg sopotnik z vzdihom spomnil na pot z motorjem v nasprotno smer, ko je prevozil italijansko mejo. Čeprav ta konec tedna tudi v Nemčiji obljubljajo afriško vročino, stereotipni Nemec čarobno sproščenost poleti še vedno išče na jugu. Doma se mu nekako izmuzne med (stereotipnim) perfekcionizmom in strahom pred kaosom.

Proti jugu vleče tudi številne severnjaške politike. Ko je v nemški politiki še aktivno deloval zeleni Joschka Fischer, so v bundestagu govorili kar o toskanski frakciji, toliko politikov se je na gričih okrog Firenc vsako poletje napajalo z vinom in sredozemskim načinom življenja. Tudi današnje politike vleče na jug, s kanclerko na čelu. Angela Merkel je s soprogom Joachimom Sauerjem po obisku Wagnerjevega festivala v Bayreuthu poletni dopust spet preživela v Italiji. Nove moči je iskala na Južnem Tirolskem v najbolj goratem predelu Italije, kjer se je lahko z večino domačinov, tudi z znamenitim alpinistom Reinholdom Messnerjem, ki v 388-glavem Suldnu vodi gorski muzej in restavracijo »Yak & Yeti«, pogovarjala po nemško. Spomladi, za velikonočne praznike, se sicer najraje odpravi južneje v Neapeljski zaliv na mali vulkanski otok Ischia. Kot poročajo, pa je »najbolj verodostojno političarko sveta«, kot kanclerko opisuje osvajalec vseh himalajskih osemtisočakov, tokrat med pohodi spremljalo več varnostnikov kot po navadi. Najbrž ne brez razloga; če Nemci kanclerko obožujejo, je za nekatere druge zaradi svojih stališč v krizi na evrskem območju najnevarnejša političarka Evrope.

Dvojni viski za moč

Navadni ljudje poleti ob morju ali v gorah uživamo počitnice zato, da bi, okrepljeni z dobro zalogo sončnih žarkov, jeseni in pozimi laže delali ter skrbeli za družino in prijatelje. Evropski politiki pa si morajo moči krepiti za še eno epsko reševanje desetletnega projekta skupne evropske valute, o katerem so mnenja še vedno zelo različna. »Ali mika, Angela?« je Economist kanclerko pred kratkim na naslovnici spraševal o možnosti, da bi Grčijo, Španijo, Portugalsko, Ciper in Irsko odslovili iz skupine s skupno evropsko valuto. Med te države britanski tednik vsaj na tej naslovnici še ni uvrstil Slovenije, pa čeprav tudi v Londonu vse pogosteje ugibajo, ali bo morala vlada v Ljubljani kmalu zaprositi za finančno pomoč. Nemški mediji sicer pravijo, da so se pri Economistu zmotili že pri izbiri pijače, ki so jo postavili na fotomontažo; Merklova namreč raje kot viski pije rdeče vino. Morda pa so uredniki presodili, da bi nemška kanclerka med odločanjem o izgonu nekaterih držav iz evrskega območja potrebovala kaj močnejšega?

Italije ni med državami, ki jim mediji napovedujejo morebitno vrnitev k starim valutam, pa ne zato, ker nemška kanclerka tam preživlja svoje dopuste, niti zato, ker ceni njenega voditelja Maria Montija. Ta je, samo mimogrede, letos dopustoval v švicarskih Alpah, v Silvaplani, kjer večina prebivalcev tudi govori nemško. Po prepričanju mnogih komentatorjev je država prevelika, da bi jo lahko potiskali sem ter tja, poleg tega si italijanski premier prizadeva za reforme, čeprav po nemškem prepričanju pogosto ne doseže dovolj. V Berlinu pa si kljub temu le težko predstavljajo, kako bi bilo, če v Rimu ne bi vladal profesor Monti. Njegov predhodnik Silvio Berlusconi, še vedno medijski mogotec, celo zunaj politike in celo poleti nesramno napada Berlin. »Četrti rajh,« se je v začetku aprila glasil velikanski naslov članka v Berlusconijevem Il Giornaleju s fotografijo kanclerke z dvignjeno desnico.

Nevarna poletja

Poletja, pa čeprav jih v naši podzavesti radi povezujemo s počitkom in sprostitvijo, so pogosto nevaren čas, še posebno v Evropi. Prva svetovna vojna se je razplamtela v avgustu 1914, avgusta 1934 je po smrti predsednika Paula von Hindenburga oblast v tedanji Nemčiji prevzel Adolf Hitler, v tem mesecu leta 1968 so sovjetski tanki zatrli praško pomlad in tako naprej. Res so v bogati evropski zgodovini polni dogodkov tudi drugi meseci, a se poleti krize pogosto dogajajo zato, ker jih mnogi ne pričakujejo. Da se tokrat na evrski fronti še ni zgodilo nič usodnega, se je morda treba zahvaliti še enemu Italijanu, predsedniku Evropske centralne banke Mariu Draghiju. Z napovedjo, da bo evropski reševalni sklad EFSF kupoval državne obveznice, ECB pa bo evro zavarovala z dodatnim denarjem, je očitno dovolj pomiril finančne trge, da so ti vodilnim politikom doslej dovolili mirno dopustovanje. Nemčija je videti zadovoljna, da bodo prosilke obvezane k reformam.

Nekdanji kancler pri Grkih

Že ta teden pa se bo v Berlinu spet začelo dogajati. Na obisk bo prišel francoski predsednik François Hollande, ki je, če smo že pri poletju, dopustoval kar na domači Azurni obali. Kdo mu lahko zameri? Nekatere moti le, da ima socialistični politik, ki bogatašem grozi z astronomskimi davki, v Cannesu v lasti dve stanovanji in predmestno vilo, vse skupaj v vrednosti skoraj milijon evrov. Za njim pa bo Berlin (in Pariz) obiskal grški premier Antonis Samaras iz države, ki bi ob morebitnem razpadanju evra prva dobila neprijetno brzojavko.

Grški prvak je, kot poročajo, zaradi velikih težav svoje države delal tudi med počitnicami in to ukazal tudi vsej svoji vladi. Zato pa je na grškem Kosu letos dopustoval nekdanji nemški socialdemokratski kancler Gerhard Schröder, ki je skupaj s svojim zunanjim ministrom Joschko Fischerjem Grčiji pomagal v evrsko območje. Politik, ki je bil uspešnejši pri postavljanju trdnih temeljev za domače gospodarstvo – prav te dni se v Nemčiji spominjajo desete obletnice njegovih reform trga delovne sile in drugih odločilnih ukrepov –, se je potrudil celo na grško televizijo, da bi »delovnim ljudem, ki z delom podpirajo svoje družine«, povedal, da upa na skorajšnji konec protigrškega razpoloženja v svoji domovini, ter zagotovil, da izhod te države iz območja evra ni rešitev.

Kako naj torej Evropa ohrani svoja zatočišča »dolce vita«, ne da bi ji računi zanje spodnesli vse, kar je gradila v zadnjih desetletjih? Reševanje te temeljne evropske dileme bo zahtevalo spočite politike!