Tiskane izdaje
Pri človeški psihologiji me vedno znova osupne, kako lahko človek leta živi s približno isto količino dejstev, ki se nekako razpuščeno valjajo po njegovi zavesti, a se jim ne uspe zlepiti v opomenjeno celoto, nato pa na kup pade samo še eno drobno, komaj opazno zrno vednosti in človek nenadoma spregleda. Stvari padejo skupaj in nič več nikoli ne bo, kot je bilo še do pred kratkim.
Po silovitosti kolektivnega odziva sodeč se nam je kot narodu nekaj podobnega zgodilo, ko se je na Supervizorju pojavil seznam fizičnih oseb, ki so prejele največ izplačil proračunskih uporabnikov med letoma 2003 in 2015. Saj ne da se ljudje do prejšnjega tedna niso pritoževali čez to, da nekdo dobesedno jé njihov denar, seveda so se − a na tem negodovanju je bilo nekaj izpetega, utrujenega, šlo je prej za ponavljanje stalnih jezikovnih obrazcev, kot je na primer »dober dan« ali »hvala«. Potem pa je KPK postregel z imeni in je odjeknilo. Nekaj se je spremenilo s tem, da je »elita« dobila obraz in da je bil po nekem bizarnem naključju to obraz Stanke Setnikar Cankar. Koga?
Doslej je bilo videti, da svojo elito poznamo. Saj veste − murgelska hobotnica, grosupeljski osamosvojitelj, medvedek Bavčar. Prazna mesta za našo jezo, zavist in druge nizke strasti. Tranzicijski zmagovalci, ki so nas od osamosvojitve naprej prepričevali, da so do svojih privilegijev upravičeni, saj so nam vendarle v potu lastnega obraza priborili državo in si za svoja prizadevanja zaslužijo kakšen priboljšek. Saj ne da nam je bilo to kdaj posebno všeč, a tega smo bili vsaj vajeni.
Potem pa Stanka Setnikar Cankar. Ženska, ki je za več kot pol milijona evrov svetovala svoji lastni fakulteti. In narodu je odneslo pokrovko.
Kar nas je pri njeni zgodbi večinoma najbolj pretreslo, je to, da nismo zmogli razumeti, kako ima lahko nekdo, ki živi čisto blizu nas in v svojem življenju ni naredil ničesar posebno prelomnega, tako drugačen odnos do denarja, kot ga imamo sami. Kako se nekomu zdi, da je upravičen do zneskov, ki po desetkrat, petdesetkrat ali stokrat presegajo pričakovane. Kako se nekomu zdi, da mu ves ta denar pač pripada, saj predstavlja zgolj pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo. In kako je ta isti človek zmožen hkrati pridigati politiko zategovanja pasu na rovaš kakovosti in dostopnosti šolstva, za katero smo menda še pred kratkim verjeli, da predstavlja eno izmed poglavitnih civilizacijskih pridobitev.
Pretreslo nas je spoznanje, da so med nami, med našimi življenjskimi slogi, našo moralo in našimi pričakovanji dejansko brezna. Brezna, ki pričajo o tem, da razkol med revnimi in bogatimi, med privilegirano peščico in vsemi drugimi tudi pri nas ni tako majhen, kot smo si želeli verjeti. In da ta privilegirana peščica dejansko ne pomeni zaslužnih posameznikov, ampak ljudi brez posebnosti, ne posebno talentirane, ne posebno pametne ali sposobne, ljudi pač, ki jim je v življenju uspelo izmojstriti samo en talent − talent za črpanje javnih sredstev.
Stanka Setnikar Cankar je na bes ljudskih možic naletela, ker sta njena podoba in njena zgodba skrajna zaostritev absurdnosti koncepta elite. Je namreč prototip najslabšega, kar lahko da od sebe javni sektor. Je tisto, čemur bi gimnazijci moje dobe z dvema besedama rekli »kar ena«. Je tip človeka, pri katerem je najtežje razumeti, kako je prišlo do tega, da se kopa v denarju.
Za vas ne vem, ampak osebno od dne, ko sem diplomirala, na dnevni ravni poslušam o tem, kako denarja ni. Ni denarja za mlade raziskovalce. Ni denarja za zaposlitve, če boste imeli srečo in vas bo univerza, lačna vašega intelektualnega doprinosa, sprejela v svoja nedra, boste bržkone prisiljeni odpreti s. p. visokošolski učitelj za 800 evrov bruto. Ni denarja za honorarje, pa nič ne de, boste pač napisali kakšen članek več, saj od viška pregovorno ne boli glava. Ni denarja, zato se v javnem sektorju ne bo več zaposlovalo. Ni denarja, da bi se osamosvojili, se odselili, se učlovečili, ni denarja, da bi raziskovali, da bi prispevali k spremembam, da bi pisali, da bi delali umetnost, da bi vadili vse tisto, kar daje družbi vrednost in življenju smisel. In zdaj se je pokazalo, da denar je. Samo ne za razvoj naših projektov, marveč za posebne potrebe Stanke Setnikar Cankar.
Tradicionalno sem zadržana do javnih pogromov, vendar razumem, od kod se je vzelo vse to besnilo, in ne morem si pomagati, da ga ne bi delila. Mislim − s polnimi žepi brez slabe vesti pridigati varčevanje? Gotovo se šalite.
Če prav razumem, je ena glavnih pritožb čez rajnki socializem pričala čez morečo kombinacijo uravnilovke, ki je vsem običajnim državljanom ne glede na prizadevanja odmerjala enako, in sladkega življenja političnih elit, ki jim je pripadlo, ne da bi bili zanj zares zaslužni ali do njega upravičeni. Če prav razumem, smo se za kapitalizem z demokracijo borili za to, da nas bodo končno sodili in plačevali po naših delih. In rezultati? Običajni državljani ne glede na svoja prizadevanja delamo za minimalca, Stanka Setnikar Cankar in kompanija pa za zaprtimi vrati svojih slonokoščenih stolpov v miru gloda javni denar. Kako bi človek ne bil razjarjen?
