Beseda s štirimi črkami

Pretekosti ni mogoče izbrisati. Kdor misli, da bi morali pozabiti na preteklost in »začeti znova«, je sanjač.

Objavljeno
27. junij 2017 11.13
TOPSHOTS-PALESTINIAN-ISRAEL-CONFLICT-CLASHES
Uri Avneri
Uri Avneri
Kadar Britanec ali Američan omeni »besedo s štirimi črkami«, misli na vulgaren izraz, ki je povezan s spolnostjo in se ga v dobro vzgojeni družbi ne omenja. Tudi v Izraelu imamo takšno besedo s štirimi črkami, ki se je ne omenja. Ta beseda je »šalom«, mir. (V hebrejščini je »š« ena črka, »a« pa sploh ni zapisan.) Beseda je že pred leti izginila iz našega besednega zaklada (razen pri pozdravljanju). Vsi politiki se zavedajo, da je smrtonosna, in vsi državljani vedo, da se je ne sme omenjati.

Nadomestnih besed je veliko: »politični sporazum«, »ločevanje«, »mi smo tukaj, oni pa tam«, »območna ureditev«, ... če jih omenimo zgolj nekaj. Potem se pojavi Donald Trump in spet privleče besedo na dan. Trump, ki je popoln nevednež, ne ve, da je ta beseda v tej deželi tabu. Rad bi vzpostavil mir. Š-A-L-O-M. Vsaj tako pravi. Že res, da ni niti najmanjše možnosti, da bi res vzpostavil mir, toda besedo je spet vrnil v jezik. Ljudje spet govorijo o miru. Šalom.

Mir? Kaj je mir? Poznamo več vrst miru, od majhnega miru in otroškega miru do velikega, celo mogočnega miru. Preden torej začnemo resno razpravljati o miru, moramo pojasniti, kaj nam beseda pomeni. Premor med dvema vojnama? Nevojskovanje? Življenje na različnih straneh zidov in ograj? Podaljšano premirje? Hudna (v arabski kulturi to pomeni časovno omejeno premirje)?

Nekaj takega kot mir med Indijo in Pakistanom? Mir med Nemčijo in Francijo − toda kateri mir: mir pred prvo svetovno vojno ali sedanji mir? Hladna vojna med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami Amerike ali vroči mir med Vladimirjem Putinom in Donaldom Trumpom?

Poznamo torej veliko vrst miru. O kakšnem miru med Izraelci in Palestinci torej govorimo? O miru med konjem in njegovim jezdecem? O miru med ljudstvom gospodarjev in ljudstvom sužnjev? Morda o miru med južnoafriškim apartheidskim režimom in prebivalci bantustanov, ki jih je režim ustvaril za temnopolte? Ali o popolnoma drugačnem miru, miru med enakimi?

O takšnem miru bi rad spregovoril. Ne o »resničnem« miru, ne o »popolnem« miru, ne o »dokončnem« miru. O miru. Kratko malo o miru brez pridevnikov.

Kdaj se je vse skupaj začelo? Kdaj se je začel spor, ki zdaj obvladuje življenja dveh ljudstev? To je težko natančno opredeliti. Lahko pa rečemo tole: začel se je, ko je prvi judovski priseljenec stopil na to obalo. Sliši se preprosto, vendar ni popolnoma resnično. Zdi se namreč, da predsionistični priseljenci, člani skupine Bilu, ki so sem prišli v osemdesetih letih 19. stoletja, niso povzročali občutkov sovraštva.

O tem imam svoje mnenje: preden je sem prišla skupina Bilu (okrajšava za: »Hiša, Jakobova, pridite, hodimo!«), se je v deželi naselila nemška verska sekta templjarjev. Bili so brez političnih ciljev, imeli so samo religiozno vizijo. Zgradili so zgledne vasi in mesta, zato so bili krajevni prebivalci zadovoljni z njimi. Ko so prispeli prvi Judje, so krajevni prebivalci predvidevali, da so novi prišleki podobni prejšnjim.

Nato se je začelo sionistično gibanje, ki je brez dvoma imelo politične cilje. Govorili so samo o »domu naroda«, toda ustanovitelj Theodor Herzl je pred tem napisal knjigo Judovska država (oziroma natančneje: Država Judov). Cilj je nekaj časa ostal prikrit, saj je dežela pripadala Osmanskemu cesarstvu. Redkokateri krajevni prebivalci so že takrat vedeli, da jim grozi smrtna nevarnost. Veliki muslimanski večini so se Judje zdeli samo manjvredna verska skupnost, ki naj bi jo ščitili po navodilih preroka.

Kdaj se je torej začel spor? O tem je na voljo več razlag. Zagovarjam razlago skoraj pozabljenega zgodovinarja Aharona Cohena, ki je posebej opozoril na neki dogodek. Leta 1908 je izbruhnila revolucija »mladih Turkov«. Muslimansko Osmansko cesarstvo je postalo nacionalna država. Zato se je v Palestini in sosednjih deželah pojavilo arabsko narodno gibanje, ki je zahtevalo »decentralizacijo« cesarstva in avtonomijo za ljudstva, ki živijo v njem. Krajevni arabski vodja je sionističnemu predstavniku v Jeruzalemu predlagal mamljivo ponudbo: če bodo Judje podprli arabsko gibanje, bodo Arabci podprli sionistično priseljevanje.

Vznemirjeni sionistični predstavnik je pohitel k vodji svetovnega sionističnega gibanja Maxu Nordauju, nemškemu Judu, in mu svetoval, naj sprejme ponudbo. Toda Nordau je z zaničevanjem zavrnil ponudbo. Konec koncev so bili Turki tisti, ki so bili lastniki države. Kaj so lahko Arabci sploh ponudili? Težko je predvideti, kako bi se zgodovina razvijala, če bi takrat sklenili takšno sionistično-arabsko sodelovanje. Toda evropski Jud si takšnega razvoja dogodkov ni mogel niti predstavljati. Zato so sionisti sodelovali s turškim − in pozneje z britanskim − kolonialnim režimom proti krajevnemu arabskemu prebivalstvu. Vse od takrat se spor med obema ljudstvoma poglablja iz generacije v generacijo. Mir je zdaj bolj oddaljen kot kdaj prej.

Toda kaj je mir? Pretekosti ni mogoče izbrisati. Kdor misli, da bi morali pozabiti na preteklost in »začeti znova«, je sanjač. Obe ljudstvi živita v svoji lastni preteklosti. Preteklost oblikuje njun značaj in vedenje vsak dan in vsako uro v dnevu. Toda preteklost ene od strani je popolnoma drugačna od preteklosti druge strani. To ni samo vojna med dvema ljudstvoma, ampak tudi vojna med dvema zgodovinama. Zgodovinama, ki nasprotujeta druga drugi v skoraj vseh podrobnostih, čeprav govorita o istih dogodkih.

Na primer: vsak sionist ve, da so do vojne leta 1948 Judje za pridobljeno zemljo pošteno plačevali z denarjem, ki so ga prispevali Judje z vsega sveta. Vsak Arabec ve, da so sionisti kupovali zemljo od odsotnih lastnikov zemlje, ki so živeli v Hajfi, Bejrutu ali Monte Carlu, in nato zahtevali od turške (in pozneje od britanske) policije, naj izžene prvotne kmetovalce felahine, ki so obdelovali zemljo več generacij (vsa zemlja je sprva pripadala sultanu, toda potem ko je cesarstvo bankrotiralo, jo je sultan prodal arabskim špekulantom).

Še en primer: vsak Jud je ponosen na kibuce, edinstven dosežek človeškega napredka in družbene pravičnosti, vendar so jih pogosto napadali njihovi arabski sosedi. Za Arabce so bili kibuci samo sektaško sredstvo za premeščanje in deportacije.

In še en primer: vsak Jud ve, da so Arabci začeli vojno leta 1948, da bi uničili judovsko skupnost. Vsak Arabec ve, da so Judje v tej vojni izgnali polovico Palestincev iz njihove domovine.

In tako dalje: Izraelci so zdaj prepričani, da palestinska oblast, ki plačuje mesečno plačo družinam »morilcev«, podpira terorizem. Palestinci so prepričani, da je oblast dolžna podpirati družine, katerih sinovi in hčere so žrtvovali svoja življenja za svoje ljudi. In tako dalje brez konca in kraja. (Mimogrede, zelo sem ponosen, da mi je uspelo izumiti edino znanstveno razumno definicijo »terorista«, ki jo sprejemata obe strani: »Borci za svobodo so na moji strani, teroristi so na drugi strani.«)

Nikoli ne bomo mogli vzpostaviti miru, če obe ljudstvi ne bosta spoznali zgodovinske zgodbe druge strani. Ni treba, da bi jo sprejeli, še vedno jo lahko popolnoma zavračata. Toda morali bi jo poznati, če bi hoteli razumeti drugo stran in jo spoštovati.

Ni treba, da mir temelji na medsebojni ljubezni, mora pa temeljiti na medsebojnem spoštovanju. Medsebojno spoštovanje lahko dosežemo, samo če ljudje na obeh straneh poznajo zgodovinsko zgodbo druge strani. Ko jo bodo razumeli, bodo razumeli tudi to, zakaj ljudstvo na drugi strani počne to, kar počne, in kaj potrebujemo za mirno sobivanje. To bi precej lažje dosegli, če bi se vsak izraelski Jud učil arabščine in vsak palestinski Arabec hebrejščine. Tako seveda ne bi rešili medsebojnih težav, vendar bi se precej približali rešitvi.

Potem ko bi pripadniki obeh ljudstev razumeli, da druga stran ni krvoželjna pošast, ampak ima za svoje ravnanje popolnoma razumljive razloge, bi spoznali številne pozitivne lastnosti v kulturi druge strani. Vzpostavili bi osebne stike, morda celo prijateljstva.

Vse to se že dogaja v Izraelu, vendar je takšnih primerov malo. V akademskem svetu, denimo, ali v bolnišnicah. Judovski bolniki pogosto presenečeni ugotavljajo, da je njihov prijazni in dobro usposobljeni zdravnik pravzaprav Arabec in da so arabski zdravstveni tehniki pogosto ljubeznivejši od judovskih.

Toda kljub temu se moramo ukvarjati z dejanskimi težavami. Pripadnike obeh ljudstev ločujejo dejanska in obsežna sporna vprašanja. Gre za težave z zemljo, mejami in begunci. Gre za varnostne težave in številna druga vprašanja. Vojna, ki traja več kakor sto let, se ne more končati brez bolečih kompromisov. Kadar se pogajajo enakopravni partnerji, ki spoštujejo drug drugega, lahko nerešljive težave nenadoma postanejo rešljive težave.

Toda prvi pogoj za začetek tega procesa je vrnitev besede s štirimi črkami v jezik. Ni mogoče narediti velikih, včasih zgodovinskih dejanj, če nihče ne verjame, da je to mogoče storiti. Nihče ne bo vključil svetilke v električno vtičnico, če ne verjame, da se bo tako priključil na električno omrežje. Verjeti je treba, da se bo tako prižgala luč.

Nihče ne bo začel mirovnih pogajanj, če meni, da miru ni mogoče doseči. To, da verjamemo v mir, ne pomeni, da ga bomo tudi dosegli. Toda tako bo vsaj mogoče doseči mir.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.