Davek na neumnosti

Se v preteklosti nismo nič naučili? Vlada ignorira problematiko neučinkovite prakse izvajanja javnih naročil.

Objavljeno
24. junij 2013 10.52
Martin Jakše
Martin Jakše

Težko je z zdravim razumom vsak dan poslušati nebulozne razlage skrbnikov naše sreče in blaginje. Vsi – vlada, parlament, ministri, da ne govorim o državnih in javnih uslužbencih ter vrhunsko izurjenih menedžerjih – se trudijo, da bi bili zadovoljni z manj oziroma imeli bolj zdravo življenje v revščini, brez odvečnih kilogramov, s katerimi imajo težave naši vzorniki Američani.

Pa vendar, kar pomnim, so nas učili, da imamo državo zato, da nas ščiti pred notranjimi (lopovi) ali zunanjimi sovražniki (trojko), nas izobražuje, zdravi in nam, če je treba, gradi ceste in mostove ter bolnišnice po konkurenčnih cenah.

Ker državljani nismo nehvaležni, državi in njenemu inventivnemu ter nezamenljivemu vodstvu za težko in nehvaležno delo vračamo v obliki prisilno pobranih davkov, prispevkov ali trošarin. Ker je hvaležnih državljanov vsak dan manj, tudi vodstvo postaja vse bolj zahtevno. Razveseljuje nas z novimi oblikami in osnovami za davke in druge dajatve, s hkratnim omejevanjem prihodkov, vse za načrtovan izhod iz krize, ki jo je pretežno samo povzročilo. Kaže, da bo vladna elita dosegla vrhunec z davkom na nepremičnine, s katerim ne samo ignorira socialno in polpreteklo zgodovino pridobivanja »nepremičnin«, temveč tudi prelaga reševanje težav na množico nemočnih. Vladajoča elita namenoma pozablja na davek na neumnosti, ki jih vsak dan zganja v škodo državljanov.

Požrešni uporabniki

Začnimo s proračunom, seznamom nekaj tisoč postavk (vsako leto jih je manj, ker je tako laže manipulirati z vsebino), od katerih ima vsaka svojo vsebino in pomen ter namen porabe, vsaka pa naj bi bila namenjena za dobro državljanov (šolstvo, zdravstvo, socialni transferji, infrastruktura ...). Pa je res tako? Ali zna država postaviti požrešnim uporabnikom proračunskih sredstev dovolj visoke ovire, ki jih po pravilu lahko preskočijo le s strokovnimi, ekonomskimi dokazi – ukrepi, ki zagotavljajo učinkovito in zakonito rabo javnih sredstev? Največkrat ne. Primer državne uprave kaže na nenadzorovano rast ob izostanku merjenja produktivnosti in učinkovitosti in uvajanja odgovornosti. Slišimo tudi, da se to ne da, a le pri nas. Ne nazadnje je v državni upravi zaposlenih približno 80 odstotkov ljudi z visoko izobrazbo, zato bi ta morala imeti vrhunsko znanje in dosegati temu primerne rezultate. Pa jih ne, zato lahko to pomeni le, da se v državni upravi pretežno plačuje navzočnost na »delu« po principu uravnilovke tudi za tiste, ki delajo in bi morali biti primerno nagrajeni. Je pa v državni upravi poskrbljeno za vrhunsko varnost, ki ni zastonj, tako da so uradniki večino časa zaklenjeni v svoje urade in varni pred občani, da se ne ve, kaj počnejo.

Proračun se ne rešuje na strani prihodkov, temveč na strani porabe, pa tudi ne z nekritičnim uvrščanjem postavk, ki so največkrat le želja po samopromociji. Analiza postavk pokaže predvsem na resorno uspešnost posameznega ministra za skubljenje javnih sredstev, ne pa na rabo javnih financ za razvojne impulze gospodarskega razvoja. Ministrstvo za finance je le nekritičen sestavljavec proračunskih tabel, ne pa sito za vstop v proračunski proces za vsako najmanjšo postavko. Plačilo iz proračuna je mogoče le na podlagi listine (računa) in pogodbe. Za pogodbo kazensko odgovarja njen skrbnik. Ne spomnim se, da bi ta kdaj odgovarjal, pa bi lahko! In ob vsem tem premierka javno in brez sramu razlaga o javnih financah in kako bi jih reševala.

Reševanje proračunskega primanjkljaja z odprodajo državnega premoženja kaže na slabo proučeno problematiko. Že to, da minister za finance ne loči posameznih lastnikov v strukturi lastništva, poraja dvom o »privatizacijskem procesu«. Le en primer: Kad je lastnik vsaj deset odstotkov premoženja podjetij, ki so za odprodajo. Njegovo premoženje ter gospodarjenje in upravljanje so v celoti namenjena pokojninski blagajni, torej država prodaja »tuje premoženje«. Tudi metanje Aerodroma Ljubljana in Adrie Airways v isti koš kaže na slabo poznavanje problematike. Zakonodaja prepoveduje odtujevanje »javnega dobra«, kot so pristajalne steze, kontrolni stolpi, ceste, telekomunikacijske mreže, železniška in komunalna infrastruktura. Mogoče pa je privatizirati, pod posebnimi pogoji, upravljanje teh objektov.

Sedanja praksa, da bi varčevali z linearnim zmanjševanjem postavk, kaže na neodgovoren pristop. Kaj pa škoda, ki jo s tem povzročamo postavkam, ki jih ni mogoče krčiti, namesto da bi izločili nekoristne in nepotrebne? Zato bi navedel le en primer, investicije v zdravstvo ali ceste, ki bi jih lahko enako kakovostno zgradili s pol manj denarja.

Omejil se bom na onkološki inštitut (OI), pri drugih investicijah so zadeve identične. V državnem zboru je bila ustanovljena celo preiskovalna komisija. Kaže, da se v preteklosti nismo nič naučili o vodenju investicij. Proračun, zaradi politike varčevanja, je za OI zagotovil le 44,46 odstotka pogodbene vrednosti do roka za dokončanje del. Kdo je torej kriv za zamude, minister ali izvajalec? Vzroki so bili večplastni, glavni pa, da MF ni upošteval pogodbenih določil in je varčeval pri postavkah, pri katerih ne bi smel. Torej je takratni minister za finance povzročal škodo državi in posredno tudi nič krivim izvajalcem.

Ali pa enormne podražitve avtocestnega programa, za katerega vlada ni zagotovila strokovnih podlag, s katerimi bi se preverjale upravičenost stroškov in s tem cene po posameznem odseku, niti strokovnosti investicijske dokumentacije.

Lep primer so javna naročila, neučinkovite agencije ali razni skladi. Nekatera vprašanja pri urejanju področja javnih naročil so povsem nedodelana. Naročnik (državni organi) je dolžan izdelati strokovno pravilno in nedvoumno razpisno dokumentacijo, določiti merila za izbor ter zagotoviti enakopravnost ponudnikom. Zakon o javnih naročilih je lahko le sredstvo, s katerim bi vlada dosegala boljše rezultate gospodarjenja. Ker pa vlada nima izdelanih jasnih ciljev, učinkovite in izvedljive strategije na področju javnih naročil, tudi ne moremo pričakovati, da se bo stanje v kratkem spremenilo. Ali lahko minister za finance pove, koliko ljudi se ukvarja z javnimi naročili? Ker se vsa javna sfera ukvarja z njimi, največkrat nepregledno in nestrokovno, so si na tem področju poiskali državni uslužbenci ter pravniki »tržno nišo« in »za plačilo« iščejo rešitve, seveda s pomočjo Državne revizijske komisije. V Sloveniji imamo 212 občin, vse so zavezane izvajati javna naročila v skladu z zakonom. Vsaka občina izvaja investicije, ima zdravstveni dom, šolo, vrtec in drugo, torej tudi izjemno število uslužbencev, čez palec približno 2500 zaposlenih le na najnižji ravni. To število se podvoji, če upoštevamo tudi državno raven. Pa rezultat? Sistemska korupcija, ki ji nočemo ali ne znamo zapreti vrat.

Kako to, da v zdravstvu ne zaživi centralno naročanje zdravil in opreme, zakaj razni agenti po zdravstvenih organizacijah kradejo čas zdravnikom, namesto da bi ga uporabili za paciente? Raje se ukvarjamo z zmanjševanjem pravic bolnikov, kakor da bi odprli spore z dobavitelji. Če pristojni resor ugotovi, da potrebuje novo bolnišnico ali šolo, pristojni organ izvede investicijo od projektne naloge do predaje ključa upravljavcu. Tako bi pridobili transparentno oddajo del na podlagi profesionalne dokumentacije in kakovostnega nadzora z le desetino ali manj zaposlenih. Menim, da bi racionalizacija na teh področjih prinesla neskončno več kot iskanje novih in novih obdavčitev, ki jih posredno potrebujemo za slabo delo, korupcijo ali bolniške odsotnosti.

Papirnata uskladitev zakona

Vlada povsem ignorira problematiko sedanje neučinkovite prakse izvajanja javnih naročil in se omejuje zgolj na formalno in papirnato uskladitev zakona z direktivami EU. Če bi poskusila opraviti temeljito analizo proračunske porabe, bi verjetno ugotovila, da bi z racionalizacijo porabe tudi laže in manj boleče zarezala v prihodkovni del proračuna.

Že večkrat sem opozoril na nenormalne finančne odločitve vlade o reševanju gospodarske krize, ki je predvsem posledica finančnih malverzacij in okoriščanja ozkega kroga »gospodarstvenikov«, ki bi jih v pravni državi takoj postavili pred sodišče.

Odlašanje s sanacijo bank pomeni tudi nelikvidnost proračunov države, med njimi pokojninske in zdravstvene blagajne na eni strani, na drugi pa osiromašenje premoženja, ki ga je ustvarila starejša generacija. Kljub temu menim, da lahko pričakujemo pozitivne rezultate sanacije bank in gospodarstva le ob moralno neoporečni, visoko strokovno usposobljeni interdisciplinarni kadrovski zasedbi ter ustreznem zunanjem in notranjem nadzoru in pozitivni politični podpori, da se sanacije izvedejo v najkrajšem možnem času.

Sanacija bank naj ne postane »abolicija« nezakonitih, nemoralnih dejanj tistih, ki so povzročili škodo prebivalcem Republike Slovenije. Razprave in nasprotovanja v zvezi z reševanjem bank kažejo ravno v to smer.

Končno menim, da bi morali takoj dopolniti pozitivno zakonodajo z naslednjim:

• Negospodarna raba javnih sredstev je kaznivo dejanje.

• Iz zakonodaje se briše institut prisilne poravnave, takoj se uvede stečaj, lastnike oziroma vodstvo se obtoži negospodarnega ravnanja, ki je kaznivo.

• Predlog stečaja pomeni tudi takojšnjo razlastitev lastnikov.

Po mojem skromnem mnenju državna elita ne opravlja svojih nalog v dobro in zadovoljstvo ljudi. Deluje na področjih, ki ne potrebujejo posebnih umskih naporov, saj centrifugiranje občanov v nedogled ne kaže na izboljšanje stanja, kaže le na smer abolicije za peščico predrznih in nemoralnih zaslužkarjev, ki prav tako državo potrebujejo.

***

Martin Jakše nekdanji član Računskega sodišča RS

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.