Tiskane izdaje
Vi ste oblast, nad katero ni nobene druge. Varujete državo in vsi, ki iščejo varstvo nekje drugje, so bedaki [...], tudi vojska in policija me dobro slišita,« je izjavil izvoljeni egiptovski predsednik Mohamed Mursi, ko je nagovoril večstotisočglavo množico na kairskem trgu Tahrir. Mož, ki so ga zaprli po »jeznem petku« (28. januarja 2011), je v »petek, ko so prenesli oblast« (29. junija 2012), na Tahrirju prisegel kot novi predsednik. Vendar se to skoraj ne bi zgodilo.
Deset dni pred tem, 19. junija, sem se sestal s skupino nekdanjih egiptovskih poslancev na trgu Tahrir. Enega izmed njih so poklicali po telefonu in ga obvestili, da mu bo eden od vodilnih članov Muslimanske bratovščine sporočil, da skupino izsiljujejo: sprejeti bi morala ustavno dopolnilo Vrhovnega vojaškega sveta (Scaf), ki bi pravzaprav odpravilo položaj predsednika, ali pa se sprijazniti s tem, da rezultati predsedniških volitev ne bodo potrdili zmage njihovega kandidata. Uro po telefonskem klicu vodilni član Muslimanske bratovščine še vedno ni prišel na trg. »Zdelo se je, da pogovori ne bodo uspešni, vendar so se nadaljevali,« je povedal nekdanji poslanec. »Zadržati moramo dihanje in se pripraviti na napet razplet dogodkov.«
Zgodovinski korak
Zmaga kandidata Muslimanske bratovščine Mohameda Mursija na prvih svobodnih volitvah za egiptovskega predsednika je zgodovinski korak na negotovi egiptovski poti v demokracijo. Njegov nasprotnik Ahmed Šafik, zadnji premier nekdanjega predsednika Hosnija Mubaraka, ni imel nikakršnih možnosti na poštenih volitvah, čeprav so ga podpirali učinkovit državni propagandni stroj in številni tajkuni. »Koliko ljudi se pusti ukaniti, prepričati ali kupiti? Morali bi vedeti, da nimamo tako kratkega spomina,« mi je povedal taksist, ko sem ga vprašal, ali bo glasoval za Šafika.
Egiptovska revolucija je morala po januarju 2011 trikrat premagati Mubarakov režim in njegove preostanke: najprej takrat, ko so odstavili Muabaraka, nato na parlamentarnih volitvah v začetku letošnjega leta in še enkrat z Mursijevo zmago. Kljub temu pa še vedno ne moremo odpisati možnosti vladavine vojaškega režima. Vladajoči vojaški svet je z več odločitvami tik pred predsedniškimi volitvami jasno pokazal, da se vojska ne namerava odpovedati oblasti.
Hunta še straši
Najradikalnejša odločitev vojaškega sveta je bila razpustitev parlamenta, ki ga je izvolilo 30 milijonov Egipčanov, sprejeli pa so jo na podlagi odločbe vrhovnega sodišča, očitno naklonjenega vojaškemu svetu. Hunta je nato prevzela zakonodajno oblast ter si prilastila pravico sestaviti ustavodajno skupščino in vložiti veto na predlagane ustavne odločbe. Ustanovila je tudi državni obrambni svet (NDC), ki ga obvladuje vojska (sestavlja ga enajst vojaških poveljnikov in šest civilistov, če upoštevamo, da je notranji minister civilist).
Medtem si še vedno prizadevajo zadušiti množične proteste. Pravosodni minister, človek iz Mubarakovega obdobja, je pooblastil vojaško obveščevalno službo in vojaško policijo, da lahko aretira civiliste tudi zaradi nepomembnih prekrškov – kadar ljudje, denimo, ovirajo promet ali »žalijo« državne voditelje.
Mursija čakajo zelo težke naloge, ker bo predsednik ravno takrat, ko se bodo za prevlado bojevali zagovorniki Mubaraka in dosedanjega stanja – generali, poslovni tajkuni, voditelji Nacionalne demokratske stranke, sodniki na visokih položajih, ljudje iz medijev in visoki državni uradniki – na eni strani ter zagovorniki sprememb na drugi strani. Največja organizacija med zagovorniki sprememb je prav Muslimanska bratovščina.
Vojaški spopadi
Če nasprotnikom ne bo uspelo skleniti kompromisa in nihče ne bo zagotavljal, da bi določila kompromisa tudi upoštevali, v prihodnje ne moremo pričakovati nič dobrega. Pomislimo lahko samo na dogodke v podobnih razmerah leta 1982 v Španiji ali leta 1980 v Turčiji, še huje pa je bilo leta 1992 v Alžiriji, ko vojaški režim ni priznal volilne zmage islamistov, v državi pa se je začela dolga in brutalna državljanska vojna.
Egiptovski generali seveda niso tako ogroženi, kakor so bili alžirski decembra 1991, vendar so dovolj močni, da lahko povzročijo zelo resne težave. Počakati bomo morali, da se bodo končala pogajanja med vojaškim svetom in Mursijem, poleg tega bomo morali pozorno spremljati proteste na Tahrirju in drugod ter upoštevati, kako močno bo na državo pritiskala mednarodna skupnost, vendar se moramo hkrati zavedati, da ni mogoče izključiti vojaškega spopada v državi.
Se bo ponovila Turčija?
Toda najverjetnejši razplet dogodkov se kljub vsemu zdi podoben tistemu v Turčiji leta 1980: nedemokratična rešitev, ki jo je vsilila vojska, vendar brez hujšega prelivanja krvi. Če se bo to res zgodilo, bodo razpustili sedanjo ustavodajno skupščino, vojaški svet pa bo sestavil novo, ki mu bo bolj ustrezala kot sedanja. Močno bo pritiskal na pisce nove ustave, da bi zaščitili njegove privilegije. Z drugimi besedami, vojaški svet, ne pa izvoljeni predsednik, bo ostal najpomembnejši dejavnik v egiptovski politiki – takšnemu razpletu pa bi verjetno nenehno nasprotovale sile, ki zagovarjajo spremembe v državi.
Najboljši razplet dogodkov – podoben tistemu v Španiji leta 1982 – je najbolj optimističen. Potem ko so španski socialisti (PSOE) zmagali na parlamentarnih volitvah in sestavili vlado oktobra tistega leta, se je desničarsko vojaško vodstvo sprijaznilo z novimi demokratičnimi pravili in preprečilo poskus državnega udara, s katerim so njegovi organizatorji hoteli preprečiti uveljavitev levice. Stranka PSOE je posodobila svoje delovanje, napovedala zmernejšo politiko, se odpovedala marksistični politiki in izvedla program reform El Cambio (Sprememba).
Če bi se v Egiptu zgodilo nekaj podobnega, bi imela država precej več možnosti za miren prehod v demokratično ureditev. Vendar se zdi, da vodstvo vojaškega sveta ne bo posnemalo španskih generalov.
Potrebna bo široka koalicija
Medtem se Muslimanska bratovščina loteva krize previdno in postopoma dela skromne korake. Toda v sedanjih revolucionarnih razmerah bo verjetno težko ohraniti takšen pristop. Če bo hotel Mursi še bolj demokratizirati državo, bo moral zagotoviti nemoten obstoj široke koalicije islamističnih in neislamističnih skupin, ki so mu zagotovile zmago na volitvah, in tako ohraniti podporo množic na Tahrirju in drugod.
Na uspešen prenos oblasti z vojske na civilno vlado v Turčiji, Španiji in drugje so delno vplivali tudi Američani in Evropejci, ki so vztrajno podpirali spremembe v teh državah. Še pomembnejši pa bodo Mursijevi merljivi gospodarski in varnostni rezultati, s katerimi bi okrepil svoj položaj v državi. Sicer se egiptovski generali še nekaj časa ne bodo vrnili v svoje vojašnice.
***
Project Syndicate, 2012.
Omar Ašur je vodja programa bližnjevzhodnih študij na Inštitutu za arabske in islamske študije Univerze v Exetru ter gostujoči raziskovalec v raziskovalnem središču Brookings v Dohi.
