Energetski primanjkljaj

Pred kratkim me je presenetilo, kako so ameriški mediji poročali o povezavi med cenami goriva in politiko. Politični analitiki se strinjajo, da je javna podpora predsedniku ZDA tesno povezana s cenami goriva: ko se te dvignejo, se podpora udeležencev v raziskavah javnega mnenja zmanjša. A če upoštevamo, da je Amerika v svoji zgodovini pogosto slabo skrbela za svojo energetsko varnost in sposobnost prilagajanja novim razmeram, je pravzaprav nesmiselno trditi, da je Obamova vlada kriva za podražitve goriva.

Od naftne krize v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je minilo štirideset let in od tedanjih razmer smo se vsi veliko naučili. Kriza je na gospodarske razmere kratkoročno vplivala tako, da se je zmanjšala gospodarska rast zaradi manjše porabe drugega blaga, saj porabe nafte ne moremo prilagoditi tako hitro kakor porabo drugega blaga in storitev, kadar se hitro dvignejo cene nafte.

Vendar se ljudje sčasoma navadijo tudi na manjšo porabo nafte. Odločajo se za nakup avtomobilov in naprav z boljšim izkoristkom goriva, poskrbijo za toplotno izolacijo svojih domov, včasih celo začno uporabljati javni prevoz. Dolgoročni učinek je zato drugačen in precej manj škodljiv. Bolj ko smo energetsko učinkoviti, manj nas prizadenejo nestanovitne cene.

Tudi pri ponudbi je razlika med kratkoročnimi in dolgoročnimi učinki podobna. Kratkoročno se lahko ponudba prilagodi, samo če je na voljo dovolj zalog (trenutno jih ni veliko). Precej očitnejše dolgoročne učinke pa opazimo, ko začnemo zaradi višjih cen odločneje iskati nove vire nafte in jo pospešeno črpati.

Za to mora sicer miniti nekaj časa, vendar nazadnje le ublažimo negativne učinke: ponudba in povpraševanje se spremenita zaradi višjih cen (ali zaradi pričakovanja višjih cen).

Učinkoviteje z energenti

Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja smo sprejeli nekaj spodbudnih ukrepov. Uzakonili smo standarde za izkoristek goriva, proizvajalci avtomobilov pa so jih začeli upoštevati. Nekatere zvezne države so spodbujale tudi učinkovito porabo energije v stanovanjskih in poslovnih zgradbah, vendar žal te problematike niso celostno uredile.

Nato pa so cene nafte in zemeljskega plina zaradi prilagajanja inflaciji v naslednjih desetletjih začele padati. Ukrepi, namenjeni učinkovitejši porabi energije in varnosti, večinoma niso bili učinkoviti. Dve generaciji sta se navadili na to, da se cene nafte vztrajno znižujejo, zato so ljudje danes prepričani, da imajo pravico do nižjih cen, jezijo se zaradi podražitev in iščejo grešne kozle: v javnomnenjskih anketah vsi kritizirajo politike, države proizvajalke nafte in naftne družbe.

Javnost tako razmišlja zato, ker je zelo slabo poučena o neobnovljivih naravnih virih. Amerika se je premalo posvečala energetski učinkovitosti in varnosti, ko so bili stroški za to še nizki, zdaj pa je slabo pripravljena na čedalje višje cene. Energetska politika je bila »prociklična« – prav nič si ni prizadevala varčevati za težke čase. Če upoštevamo podražitve, na katere sta vplivala čedalje večje povpraševanje na hitro rastočih trgih in hitra rast globalnega gospodarstva, so ti časi dokončno tu.

Kratkovidna politika

Za posameznike in vlade je koristno, če razmišljajo neciklično. Toda v zadnjem času smo pokazali, da še vedno ne znamo tako razmišljati; to smo dokazali predvsem z visokim zasebnim in javnim zadolževanjem. To jasno dokazujemo tudi s svojo energetsko politiko oziroma tako, da je pravzaprav nimamo. Združene države so, namesto da bi pričakovale spremembe in se pripravile nanje, raje čakale, da so jih spremembe presenetile in jih prisilile k ukrepanju.

Žal kratkovidna energetska politika ni značilna samo za ZDA. Države v razvoju so več let subvencionirale pridobivanje fosilnih goriv, to pa danes velja za slabo porabo omejenih državnih sredstev. Treba je začeti izvajati drugačne ukrepe, kar pa ne bo lahko, saj za to potrebujemo dodatna sredstva.

Zahodna Evropa in Japonska, ki sta skoraj popolnoma odvisni od zunanje ponudbe nafte in zemeljskega plina, sta bili nekoliko uspešnejši. Svojo energetsko učinkovitost sta zaradi varnosti in zaščite okolja okrepili tako, da sta sprejemali ustrezno davčno politiko, določali višje maloprodajne cene in izobraževali javnost.

Vlada Baracka Obame zdaj pripravlja ustrezno dolgoročno energetsko politiko, ki bo določala nove standarde za izkoristek goriva pri motornih vozilih, spodbujala naložbe v tehnologijo, pripravila programe energetske učinkovitosti za gospodinjstva in omogočila okolju prijazno raziskovanje dodatnih virov. Tega se bo lotila med težavnim procesom razdolževanja po krizi, zato bo izjemno počasno okrevanje, med katerim bo treba vzpostaviti nov, trajnostni vzorec gospodarske rasti, napornejše – tako politično kot ekonomsko –, kakor bi bilo, če bi ZDA začele prej reševati ta problem.

Toda bolje pozno kot nikoli. Obama ima prav, ko poskuša pojasniti, da je pri učinkoviti energetski politiki vedno treba določiti dolgoročne cilje in jih postopoma uresničevati.

Pomen dolgoročne rasti

Pogosto slišimo, da so volitve v demokratičnih državah prepogoste, da bi vlade lahko učinkovito uresničevale dolgoročne in daljnosežne ukrepe. Vendar lahko vodstvo ustrezno pojasni koristi in pomanjkljivosti različnih možnosti ter prepriča ljudi, da si začnejo prizadevati za skupne cilje in podpirati razumne ukrepe. Baracku Obami je zato treba izreči priznanje, da poskuša dajati prednost dolgoročni rasti in varnosti pred kratkoročnimi političnimi koristmi.

Če bi imeli prav vsi, ki trdijo, da so v demokratičnem sistemu obdobja med volitvami prekratka, bi bilo težko pojasniti, zakaj lahko Indija – gosto naseljena, zapletena demokratična država s številnimi revnimi prebivalci – zagotavlja dolgoročne naložbe in izvaja ukrepe, ki spodbujajo hitro rast in razvoj. Tudi v Indiji so bili zelo pomembni prava vizija, sposobni voditelji in soglasno odločanje.

V Združenih državah Amerike so leta 2011 okrepili energetsko varnost, ko je država začela izvažati naftne derivate. Vendar se bo cena fosilnih goriv verjetno še naprej zviševala.

Zelo pomembno si je prizadevati za čim manjšo odvisnost od zunanjih virov. Hkrati pa moramo zagotoviti tudi energetsko učinkovitejšo porabo, ki jo absolutno nujna, če hočemo spet omogočiti dolgotrajno gospodarsko rast in zmanjšati brezposelnost. Poleg tega bi lahko pripravili obsežen mednarodni načrt, s katerim bi poskrbeli za energetsko učinkovit in okolju prijazen trajnostni razvoj. Za to bi si morale prizadevati predvsem ZDA.

Proces bo dolgotrajen in voditelji bodo morali biti pripravljeni vztrajati dlje časa, hkrati pa jih bosta morali podpirati obe največji stranki. Je danes v Ameriki mogoče pričakovati kaj takšnega?

Podpora voditeljem v ameriškem političnem sistemu je v javnomnenjskih raziskavah večinoma zelo nizka tudi zato, ker se zdi, da sistem nagrajuje obstrukcijo namesto konstruktivnih ukrepov, ki jih podpirata obe največji stranki. Volivci bodo nekoč ugotovili, da sistem, ki spodbuja razlike in zaradi katerega ne moremo uresničevati skupnih ciljev, ni dober. Šele takrat se bomo odločili za bolj pragmatično in učinkovito politiko.

Project Syndicate, 2012

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.