Kaj vse vpliva na športni uspeh

Čeprav olimpijske igre že počasi tonejo v pozabo, se je morda smiselno vprašati, ali obstaja povezava med gospodarsko močjo in olimpijskimi medaljami. Je oblika multipolarnosti v športu začetek uveljavljanja politične multipolarnosti?

Leta 1992, torej takoj po koncu hladne vojne, so si ZDA in »združena ekipa« nekdanje Sovjetske zveze v Barceloni priborile kar četrtino vseh medalj. Takrat očitno še vedno ni povsem izginila globalna bipolarnost. Do leta 2008, ko so bile olimpijske igre v Pekingu, pa se je svet bistveno spremenil. Sovjetsko-ameriški duopol je odprl pot kitajsko-ameriškemu duopolu, ki si je takrat skupno priboril kar petino vseh medalj.

Ta trend se je potrdil tudi v Londonu. Kitajsko-ameriški duopol je bil, kar zadeva izkupiček medalj, znova zelo močan (22 odstotkov), a tokrat vse skupaj ni bilo tako zelo strah vzbujajoče. Evropa je namreč ostala močna, Azija in Karibi pa so občutno napredovali.

Za olimpijsko močjo se skrivajo štirje dejavniki:

• število prebivalcev,

• športna tradicija,

• športna politika in

• stopnja razvitosti.

Posamično nobeden od omenjenih dejavnikov ni odločilen za olimpijski rekord neke države. Gledano skupno pa je njihova moč razmeroma velika.

Število prebivalcev

Za tekmovalce je število prebivalcev njihove države vir moči, in to preprosto zato, ker velike države lahko izkoristijo večji človeški potencial in zablestijo v številnih disciplinah. Države z velikim demografskim potencialom imajo zato že same po sebi velik olimpijski potencial. Po drugi strani pa je Avstralija – kot edina država z manj kot 50 milijoni prebivalcev – na poletnih olimpijskih igrah dobila kar tri odstotke medalj.

Seveda pa tudi veliko število prebivalcev ni vedno pravi recept za uspeh. Najočitnejši primer za to trditev je Indija, ki je, če sodimo po njeni demografski sliki, ena športno najmanj naravnanih držav na svetu: šest medalj za več kot 1,2 milijarde ljudi ... Toliko jih je dobila tudi Hrvaška, ki ima komaj 4,3 milijona prebivalcev!

Nikakršnega dvoma ni, da vladajo v indijski družbi, kar zadeva šport, dokaj zapleteni odnosi. Dejstvo pa je, da neskladje med številom prebivalcev in olimpijskimi uspehi hkrati opozarja na to, da politična multipolarnost in športna multipolarnost nista bili uliti v istem kalupu.

Indija je verjetno najočitnejši nasprotni primer, a še zdaleč ne edini. Države, kot so Brazilija, Argentina, Turčija in Mehika, so, kar zadeva medalje, morale priznati premoč držav, kakršna je Južna Koreja. Na splošno je treba priznati, da ostajata Južna Amerika in Bližnji vzhod na olimpijskih igrah obrobna igralca. Tako so, denimo, Karibi daleč za seboj pustili Brazilijo.

Tradicija in politika

Drugi pomembni dejavnik olimpijskega uspeha je tradicija, ki vlada v nekem narodu. Na prvem mestu so telesne in naravne sposobnosti. Etiopijci začno teči že v otroštvu, ko na primer obiskujejo dokaj oddaljene šole. Prebivalci Karibov se ne ukvarjajo kaj dosti s športnimi dejavnostmi, razen s tekom, pri katerem je za to, da nekdo postane prvak, potrebnih razmeroma malo sredstev. Prav to je tudi eden od vzrokov, da vzhodna Afrika, Karibi in nekoliko manj tudi Magreb blestijo v olimpijskih tekaških disciplinah.

Ustvarjalna pa je lahko tudi tradicija. Francozi kulturno in telesno niso predisponirani za to, da bi blesteli v športih, kot so judo, vožnja s kanujem in plavanje, a vendar prav v teh disciplinah blestijo že več kot 50 let. Državna športna politika lahko privede do dobrih rezultatov.

Uspešna je tista politika, ki na podlagi odločitve države spodbuja razvoj enega ali več vrst športov. Takšna politika lahko dodeli precejšnjo avtonomijo raznim zvezam (v ZDA in Veliki Britaniji), nameni precejšnja javna sredstva za šport v politične namene (v Rusiji in drugih avtokratskih državah) ali javno financirane športne institucije zaščiti pred pristransko politiko in tako zagotovi kontinuiteto (v Italiji in Franciji).

Hkrati je pomanjkanje ustrezne športne politike (ali njeno nazadovanje) huda ovira. Kako naj bi sicer pojasnili neuspešne nastope držav, kakršna je bogata Švica ali, po številu prebivalcev, močna Nigerija? In s čim bi lahko pojasnili izjemno uspešni nastop Južne Koreje, če ne prav z učinkovito športno politiko?

Stopnja razvitosti

Kakor smo videli, sama razvitost države še zdaleč ni odločilna za olimpijski uspeh – zlasti v tekaških disciplinah. Tekači lahko potujejo in posamično trenirajo na najboljših tekaških stezah.

Kljub temu pa je očitno, da ima stopnja razvoja vendarle pomembno vlogo. Kajti medtem ko so športi, kot je tek, razmeroma poceni, zahtevajo drugi – gimnastika in plavanje, predvsem pa ekipne igre in konjeniške prireditve – znatna denarna sredstva. Vsekakor ni naključje, da Karibi in afriške države v teh disciplinah nimajo vrhunskih tekmovalcev.

Države, ki so na londonskih olimpijskih igrah dobile največ medalj, so, razen Kitajske in Rusije, vse članice OECD. Med petnajstimi najuspešnejšimi – izjema je le Ukrajina – ni manj razvitih držav.

Torej bi lahko rekli, da gospodarska moč ni nujno potrebna za olimpijsko moč, vendar sta multipolarnost in šport z njo še vedno usodno povezana. Afrika je letos v Londonu dobila le tri odstotke medalj. A če bo ta celina ohranila sedanjo gospodarsko rast, se bo to število skoraj zagotovo povečalo.