Tiskane izdaje
Ob predstavitvi splošnega modela univerzitetnega poslovanja ministra dr. Turka na poglede rektorja prof. Pejovnika sem dobil občutek, kot da se javno pogovarjata dva, sicer zaposlena na istem zavodu, a eden stroškovno po pogodbi o delu, drugi pa s polnim delovnim časom. Eden s plačo v državni službi, kjer se reže kruh po komandi, drugi pa s prizadevanjem, da najde možnost razvoja pravi, slovenski univerzi ob tako raznovrstnih področjih, kot jih velika in kompletna univerza objektivno ima v svoji genezi.
Širina drugega je v tem, da je zavestno podpisal podjemno pogodbo zunanjemu sodelavcu za predavanja s področij, ki jih lahko predava vsak profesor. S tem je posredno odvzel kruh zaposlenim na neki članici te iste univerze. Na tisti članici, kjer morda predavajo res samo šest ur na teden, tako kot je minister prof. dr. Žiga Turk delal do zdaj in ves čas.
Da pa bodo bralci razumeli, kakšna je razlika med stroški študija na »okosteneli Univerzi v Ljubljani in moderni podjetniški univerzi«, si privoščimo pogled v strukturo predavanj in posredno v nujno strukturo profesorjev. Iz tega bomo izpeljali, koliko redno zaposlenih profesorjev moramo imeti za univerzitetni študij in kako se podjetniško usmerjene fakultete vedejo. Tako bomo dobili kadrovsko zasedbo takšnih fakultet, ki jo sestavljajo profesorji s potovalnim kovčkom, ki stanujejo v Ljubljani in predavajo po Sloveniji.
Pravi ocvirek pri takšnih »znanstvenikih« pa je izplačilo neobdavčenega dodatka zaradi oddaljenosti stanovanja od delovnega mesta. Mislim, da tak način dobro poznajo nekateri sedanji ministri, zanesljivo pa tisti, ki se radi strokovno ukvarjajo s financami.
Naredimo izračun za prvo stopnjo po bolonjski prenovi. Število predmetov v treh letih je od 28 do 35. Vzemimo, da jih je 30. Če so profesorji vrhunski in mednarodno uveljavljeni in nimajo časa za komentiranje dnevnih dogodkov vsak večer na televiziji, navadno delajo tudi raziskovalno.
Recimo, da profesor predava resno; potem lahko prevzame, na primer, tri predmete na eni stopnji. Skupno število ur predavanj za tri leta je lahko približno 3 x 750 ur, to je skupaj 2250 ur. Preostanek 3 x 750 ur je namenjenih za vaje. Študenti imajo pri takšni strukturi predavanj in vaj približno 1500 ur na leto obveznosti ali pri 30 tednih študija okoli 50 ur obveznosti na teden neposrednega stika. Ure študija doma in v knjižnici se ne štejejo.
Če ima vsak profesor po tri predmete, bi potrebovali vsaj deset profesorjev. Ker je študij, ko profesorji povprečno predavajo po tri predmete, zanič, postavimo trditev po minimalni zasedbi vsaj dvanajstih profesorjev. To pa pomeni, da dvanajst profesorjev opravi okoli 187 ur na leto, kar je več, kot določa mednarodni standard (denimo standard OECD za kakovostne univerze).
Predavanja
Kaj pomeni podjetništvo v visokem šolstvu na področju predavanj? To, da profesor potuje od ene šole do druge, namesto da bi raziskoval in delal skupaj s študenti projekte? Tako bi »zabil« okoli tri ure življenja na vožnji (Koper ali Maribor), skupaj torej 15 ur na teden, pred študenti pa se pojavil le mimogrede. Seveda tega ne počne, ampak se iz Ljubljane morda pripelje dvakrat ali trikrat na teden. Kakovost študija, da te kap!
Vesel bi bil, če bi kdo od odgovornih pojasnil strokovnjakom iz OECD, kaj so naši potujoči »šolmoštri«. Vnaprej plačam dnevnico za razlago, ker mu prej kot v enem dnevu ne bo mogoče razložiti – zato, ker omenjeni strokovnjak prej sploh ne bo razumel, zakaj se mu takšne neumnosti sploh razlaga.
Študenti so seveda pametni, na mladih pač svet stoji, zato uveljavljajo posebno strategijo – strategijo prepisovanja. Odkrivanje prepisovanja ali prodajanja enega dela kot dvojno (knjiga in diploma!) ter njihovo povezovanje z določenimi področji niso in ne morejo biti naključni! Se je že kdo vprašal o tem? Pa smo spet pri razlagalcih etike in morale ter pravne države z istimi akterji.
Če gremo naprej, lahko ugotovimo, da pri obveznih dvanajstih profesorjih najbrž ne morejo vsi biti honorarci ali pa stanovati v drugem kraju, kjer je univerza. Recimo, da jih je polovica zaposlenih redno, preostali pa so honorarci, Tak pogoj je za »vaške« fakulteta fatamorgana! Če potrebujemo za šest redno zaposlenih ustrezno število honorarcev, potrebujemo 30 honorarcev ali pa je zadeva že na meji zakonitosti. Po domače: plačuje se drugače , kot je to dovoljeno – Aha! Takšne zakone vsaj imamo, mar ne, minister?
Skupaj imamo torej moderen univerzitetni študij za prvo stopnjo s šestimi rednimi zaposlenimi in 30 honorarci. Tega Vam nobena resna akreditacijska hiša za univerzitetni študij v Evropi ne bi priznala, zato potrebujemo NAKVIS (Nacionalno agencijo RS za kakovost v visokem šolstvu), da ustvarjamo pogoje za Potemkinove vasi izza železne zavese. To povejte županom in poslancem ob odpiranju vaških univerz!
Neizprosne številke
Številke so, kakršne so. Preverite zaposlitve na modernih podjetniško naravnanih zasebnih šolah in ugotovite stanje, ki Vam ga nalaga zakon. (Bog ne daj, da po tem članku!) Prav tako preverite, ali se spoštuje odločbe NAKVISA, ki pa, mimogrede, sploh nima akreditacije pri ENQA (European Association for Quality Assurance in Higher Education – evropsko združenje za zagotavljanje kakovosti visokošolskega študija). Za osvežitev spomina, sosednja Hrvaška takšno akreditacijo ima, torej je njihovo univerzitetno šolanje primerljivo s tistim v Evropski uniji.
»Popravljanje« sredstev za visoko šolstvo v letošnjem proračunu je bil zgolj in samo »make-up« na zelo težke razmere na vseh štirih univerzah. Novi predstavnik ministrstva v UO Univerze v Ljubljani pa sploh še ni bil navzoč na nobeni seji. Če bi bil, bi lahko spoznal resnost stanja od blizu in ne bi glasoval za zadrževanje sredstev na univerzi, bolje na rektoratu.
Kakor da se ne zaupa članicam univerze, da še kako skrbno gospodarimo s čedalje manjšimi sredstvi ob povečanem številu študentov! Pogoje financiranja pa določajo članice, ki imajo manj vpisanih študentov po linearnem konceptu. Grda malenkost, ki le po nepotrebnem vznemirja. Kako trdo se moramo preživljati z raziskovalnim delom na sami članici, in ne s popoldanskimi predavanji na moderno usmerjeni podjetniški univerzi, se lahko prepričate od blizu, zato Vas vljudno vabim na fakulteto za strojništvo, kjer raziskovalci med kolektivnim dopustom pač delamo.
Ker smo v času olimpijskih iger, pa še ocvirek iz statistike. Univerza v Ljubljani je v krogu treh odstotkov univerz na svetu, Slovencev pa je 0,03 odstotka vse zemeljske populacije. Torej je Univerza v Ljubljani zelo kakovostna, saj za stokrat presega genski potencial v državi, v kateri ste zdaj minister. Povejte to na kakšni seji vlade, da ne bo težav s komunikacijskim šumom in zavajanjem slovenske javnosti.
Vesel sem, da Vam je uspelo na takšni neposlovni Univerzi s habilitacijo za rednega profesorja in Vam za to čestitam. Na pogoje izvolitve na Univerzi v Ljubljani pa spomnite še preostale ministre v sedanji vladi. Usposobljenost za posameznega ministra je izkazana v Cobissu, ki si ga naši kolegi z vseh visokošolskih zavodov kar dobro ogledujejo in o njem razmišljajo.
––––––
prof. dr. Jože Duhovnik
dekan Fakultete za strojništvo v Ljubljani
