Tiskane izdaje
Danes se lahko enako vprašamo o nezaščitenosti svetovnega gospodarstva pred napadi na svetovnem spletu. V resnici obstajajo opazne povezave med finančnimi krizami in grožnjami z internetnimi katastrofami.
Čeprav so največji problem malopridne države, ki zmorejo razvijati zelo zapletene računalniške viruse, so nevarni tudi anarhistični hekerji in teroristi ali celo računalniške motnje, ki jih stopnjujejo naravne katastrofe.
Nerazumevanje
Težko je ugotoviti, kolikšna je odvisnost sodobnega gospodarstva od velikih računalniških sistemov. Lahko si predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi bila nekega dne onesposobljena cela vrsta pomembnih komunikacijskih satelitov ali bi bile izbrisane banke podatkov pomembnih finančnih sistemov.
Strokovnjaki so že zdavnaj ugotovili, da so najšibkejša točka električna omrežja, saj bi vsako sodobno gospodarstvo brez električnega toka razpadlo. Mnogi skeptiki zdaj dokazujejo, da bi bilo mogoče s primernimi poceni preventivnimi ukrepi zelo verjetno preprečiti te katastrofe in da črnogledneži pretiravajo s pesimističnimi scenariji. Sposobnost kibernetskih teroristov in izsiljevalcev, da bi tako kot v filmu Umri pokončno 4 z Bruceom Willisom svetovno gospodarstvo pripeljali na rob katastrofe, je po njihovem mnenju popolna fikcija.
Težko je reči, kdo ima prav, in na obeh straneh svoj prav zagovarjajo pomembni strokovnjaki. A zdi se, da je med politično ekonomijo regulacije kibernetskega prostora in finančno regulacijo neprijetno veliko podobnosti.
Prvič, kibernetska varnost in finančna stabilnost sta skrajno zapleteni temi, ki jima državni regulatorji komaj sledijo. Plače strokovnjakov v panogi so toliko višje od tistih v javnem sektorju, da mu nenehno speljujejo najboljše ljudi. Nekateri so zato mnenja, da je edina rešitev samoregulacija softverske panoge. Ta argument je mogoče slišati iz mnogih sodobnih panog, od velikih živilskih koncernov prek velikih farmacevtskih podjetij do velikih finančnih ustanov.
Vplivne vezi s politiko
Drugič, tako kot finančni sektor je tudi informacijska tehnologija zaradi svojih prispevkov političnim strankam in lobiranja politično zelo vplivna. V ZDA morajo vsi predsedniški kandidati poromati v Silicijevo dolino in druge tehnološke centre, da bi zbrali denar. Prevelik vpliv finančnega sektorja je bil glavni vzrok za katastrofo leta 2008 in ta sektor je globoko vpleten tudi v sedanji še vedno trajajoč kaos na evrskem območju.
Tretjič, zdi se, da ima z upočasnjeno rastjo razvitih gospodarstev informacijska tehnologija veliko moralno veljavo, tako kot so jo imele finance še pred petimi leti. Okorni poskusi vlad, da bi uveljavile regulacijo, se bodo verjetno izkazali za neučinkovito zaščito pred katastrofo, a zelo učinkoviti za dušenje rasti.
V obeh primerih, tako glede finančne stabilnosti kot kibernetske varnosti, nevarnost okužbe ustvarja razmere, v katerih se lahko med zasebno pobudo in družbenimi tveganji zagozdi klin. Priznati je treba, da ima napredek v tehnološkem sektorju lahko pogosto za posledico veliko povečanje splošne družbene blaginje, ki prav verjetno presega blagodejne učinke vseh drugih sektorjev v zadnjih desetletjih. A ravno tako kot pri jedrskih elektrarnah se lahko napredek sfiži, če ni dobre regulacije.
Največje tveganje sta aroganca in nevednost
In končno, največje tveganje sta aroganca in nevednost, človeški značilnosti, ki sta v jedru večine finančnih kriz. Še posebno skrb vzbujajoča so nedavna razkritja supervirusov Stuxnet in Flame. Virusa, ki so ju očitno razvili ZDA in Izrael za motenje iranskega jedrskega programa, po kompleksnosti presegata vse dosedanje. Oba sta zelo zakodirana in ju je težko razkriti, ko enkrat zaideta v računalnik. Virus Flame lahko prevzame nadzor nad perifernimi napravami računalnika, posname pogovore po Skypu, fotografira s kamero računalnika in posreduje informacije po vmesniku bluetooth poljubni bližnji napravi.
Če računalniške viruse razvijajo najnaprednejše vlade sveta, se je treba vprašati, kje je zagotovilo, da se ne bo zgodila katastrofa. Kako smo lahko prepričani, da ne bodo »ušli« in okužili več sistemov, da ne bodo uporabljeni v druge namene ali da bodoče malopridne države ali teroristi ne bodo izumili načina, da jih uporabijo proti njihovim avtorjem? Nobeno gospodarstvo ni bolj ranljivo kot ameriško in domišljavo je verjeti, da mu premoč ameriške informacijske tehnologije (nad vsemi drugimi razen morda nad kitajsko) omogoča neprepustno zaščito pred napadi.
Težavni boj proti virusom
Žal rešitev ni tako preprosta, da bi zadostovalo razvijanje boljših protivirusnih programov. Zaščita pred virusi in njihovo razvijanje pomenita neenako oboroževalno tekmo. Virus je lahko samo nekaj sto vrstic računalniške kode, protivirusni programi pa na sto tisoče vrstic, ki jih je treba sprogramirati za zaščito pred številnimi kategorijami sovražnikov.
Dopovedujejo nam, da nam ni treba biti v skrbeh zaradi velikih kibernetskih katastrof, saj doslej ni bilo še nobene, poleg tega pa so vlade nenehno čuječe. Žal nas finančna kriza tudi uči, da je večina politikov že po naravi nesposobna sprejemati težavne odločitve, dokler se grozeče nevarnosti ne uresničijo. Upajmo, da bomo še nekaj časa imeli srečo.
Kenneth Rogoff je profesor ekonomije in javne politike na Harvardski univerzi in nekdanji glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada.
Project Syndicate, 2012
