Tiskane izdaje
Tragični dogodki, ki smo jim bili priča v izolski bolnišnici, ponovno odpirajo vrsto vprašanj, povezanih z zagotavljanjem varnosti. Na žalost ne moremo spremeniti dejstva, da so varnostni trendi okolja, v katerem živimo, vedno bolj negotovi. To pomeni, da je varnost postala dobrina, ki nikakor ni več sama po sebi umevna, in bo za njeno zagotavljanje treba narediti več, kot smo si bili še pred kratkim pripravljeni priznati. Strelski pohodi posameznikov v ZDA, Nemčiji, Franciji in drugih državah so postali tudi naša realnost, ki smo jo do nedavnega gledali s preveliko distanco, kot da se to nam v Sloveniji ne more zgoditi. Redka opozorila posameznikov so naletela na bolj ali manj gluha ušesa pristojnih institucij in družbe kot celote.
V zadnjem času se tragikomične situacije nerazumevanja pomena varnosti ponavljajo kot slaba nadaljevanka. Ne razume ga trenutna vladajoča politika in s svojimi nerazumnimi odločitvami še naprej zmanjšuje pomen ključnih institucij nacionalne varnosti, kot so policija in obveščevalno-varnostne službe. Policist je postal najnevarnejši poklic v naši državi, statusno pa na najnižji točki, odkar imamo lastno državo. Z zadnjimi dogodki, povezanimi s Sovo, pa tujim partnerjem sporočamo, da smo nekredibilni ter da ne razumemo pravega pomena in vloge teh institucij. Vendar je to samo eden od problemov, ki se jih je v tem delu nabrala cela vrsta. Odgovorni se odzivajo samo še na medijski pritisk in pritisk tragičnih dogodkov, drugače pa vlada popolna odsotnost odgovornosti pri zagotavljanju varnosti. Še bolj tragično pa je, da so vsi ti nesistemski ukrepi pripeljali do kaotičnega družbenega stanja, v katerem se v glavah posameznikov zrcali popolna odsotnost zavedanja potrebe po zagotavljanju lastne varnosti. Zato ni nič nenavadnega, da se ob takih tragičnih dogodkih vsi pogledi usmerijo v policijo in se od nje pričakuje, da bo s čudežnimi ukrepi zagotovila popolno varnost. No, zdaj pa potrebujemo resno spremembo razumevanja, kako lahko dosežemo ustrezno raven varnosti.
Nesistemskost pristopov
Po tragičnem streljanju v Izoli so se žarometi usmerili v zdravstvene organizacije, kjer se je naenkrat pokazalo, da so se v preteklih letih popolnoma zanemarjali problemi varnosti zaposlenih, pacientov, obiskovalcev in drugih uporabnikov storitev teh organizacij. Vsi problemi, ki jih generira sistem zdravstva v Sloveniji, se vedno bolj kažejo tudi v povečevanju varnostnih tveganj. Ta so zelo široka in niso povezana samo z neposrednim nasiljem in frustracijami zaradi slabih delovnih razmer, dolgih čakalnih vrst in osebnih tragedij, temveč vključujejo tudi varovanje ključnih podatkov, požarna tveganja in ne nazadnje tveganja, ki jih prinaša terorizem. Vse to nam kaže, da se je treba situacije sistemsko lotiti. V preteklosti na žalost ni bilo tako, zato je danes stanje tako konfuzno, da nas vsaka deviantnost najde popolnoma nepripravljene. Tudi odzivi vseh ustreznih deležnikov na omenjene tragične dogodke spet drvijo v smer nesistemskih korakov. Nerazumevanje situacije najbolj kažejo izjave določenih odgovornih v zdravstvenih organizacijah, da mora policija zagotoviti varnost v njih. S temi izjavami želijo pomemben del svoje odgovornosti za neurejanje razmer v lastnih organizacijah neupravičeno preložiti na policijo, ki ji v moderni demokratični družbi nismo namenili te funkcije. Ta bi ji pripadala v totalitarni družbi nadzora, kjer bi za vsakim vogalom stal policist in zagotavljal našo varnost. Seveda pa je pomembno zavedanje, da imajo strateška vodstva organizacij dolžnost in pristojnost, da v njih zagotovijo vse potrebno za nemoteno in varno delovanje poslovnih procesov. Zdravstvene organizacije pri tem niso nikakršna izjema, temveč bi zaradi narave svoje dejavnosti temu področju morale posvetiti še posebno pozornost. Seveda je treba za učinkovito izvajanje teh procesov varnosti zagotoviti določen obseg virov. Najbolj nevarna pa je v tem trenutku iracionalna želja, da zelo kmalu s hitrimi ukrepi dosežemo želeno raven varnosti. Na žalost je ta pot že na začetku usmerjena v iracionalno trošenje virov, ki jih v zdravstvu že tako primanjkuje, varnostno stanje pa se ne bo bistveno izboljšalo. Po videnem so se odgovorni, zaradi pritiska javnosti, zapodili ravno v to prepovedano močvirje.
Pot, ki zagotavlja luč
Vsaka organizacija potrebuje temeljito oceno stanja in analizo vseh tveganj in nevarnosti, ki jim je izpostavljena. Ta analiza mora biti temelj za nadaljevanje korakov pri vzpostavljanju celovitega sistema, ki bo zagotavljal obvladovanje analiziranih tveganj in nevarnosti. Seveda se je treba zavedati, da vseh nakopičenih težav ne bo mogoče odpraviti čez noč. Zaradi pomanjkanja virov smo postavljeni pred pomembne izzive. Vendar mora biti to za nas temelj za določanje prioritet, ki jih podpremo z zagotovitvijo tistih najnujnejših virov, ki bodo zagotavljali uresničitev postavljenih ciljev. Ukrepi pa si morajo komplementarno slediti na področju kadrovskih, finančnih, organizacijskih in tehničnih rešitev.
Naslednje pomembno področje, ki smo ga v naših organizacijah v celoti zanemarili, pa je sistem izobraževanja in usposabljanja zaposlenih na področju obvladovanja varnostnih tveganj. Varnostna kultura in pravilno odzivanje na določene deviantne dogodke lahko v marsikaterem trenutku rešita nastale situacije in včasih pomenita več kot visoki vložki v drage tehnične rešitve.
Naj končam s pozivom k zavedanju o resnosti situacije, ki ne dopušča več nesistemskih in pavšalnih ukrepov. Sploh pa ne v tako pomembnih organizacijah, kot so zdravstvene.
***
Izr. prof. dr. Denis Čaleta,
Inštitut za korporativne varnostne študije, ICS, Ljubljana
Prispevek je mnenje avtorja
