Tiskane izdaje
Pojem nacionalnega interesa se že nekaj let uporablja kot pojem, ki naj bi, še posebno v ekonomiji, označeval nekaj, kar ne obstaja ali ne bi smelo obstajati. Največkrat ga uporabljajo tisti, ki onkraj področja svoje specializacije nimajo širšega vpogleda v ekonomsko vedo in tudi ne v družboslovje na splošno.
Nacionalni interes je terminus technicus v mednarodnih odnosih oziroma mednarodni/globalni politični ekonomiji, še posebno v njeni konservativni, realistični smeri (poleg nje obstajajo še progresivna, marksistična in internacionalistična, liberalna smer). Medtem ko realistična smer poudarja primat držav kot ozemeljskih, ekonomskih, varnostnih in kulturnih tvorb, liberalna smer poudarja pomen globalizacije in nadnacionalnih ter neosebnih trgov, marksistična pa antagonizme med družbenimi razredi in državami.
V ozadju več »velikih debat« v teoriji je vprašanje, kateri od dejavnikov (države oziroma nacije, trgi oziroma ekonomija, družbeni razredi) so primarni pri razlagi družbenega dogajanja. Od odgovora na to vprašanje je odvisno tudi to, kako pomemben je nacionalni interes (ki ima širši, varnostni in tudi kulturni, ne zgolj ekonomski pomen).
Nacionalni interes v ekonomiji bi bil tako predvsem uporaba ekonomskega sistema in produkcijskih sredstev za doseganje ciljev države (ne nujno ali pa samo posredno tudi ciljev posameznikov): varnosti (vojaške, ekonomske, kulturne) doma ter projekcije te moči v tujino.
Uporaba ekonomije za nacionalni interes je po svetu posebno izrazita v zadnjem času, z vzponom multinacionalk v državni lasti, ponavadi povezanih z izkoriščanjem ali zagotavljanjem dostopa do energentov in drugih strateških surovin – hrane, obdelovalne zemlje, redkih kovin, v prihodnosti pa tudi vode. Takšno ekonomijo prakticirajo države v vzponu, Rusija, Kitajska, Južna Koreja, na zahodu pa že od nekdaj tudi Francija, Norveška, Finska ter tudi ZDA in Japonska.
Za vpogled v logiko državnega kapitalizma je dober vir knjiga, sicer liberalca Iana Bremmerja: The End of the Free Market: Who Wins the War Between States and Corporations? (Konec svobodnega trga: kdo zmaga v vojni med državami in korporacijami?). Za rušenje mita o nadnacionalnih trgih pa je poučna knjiga heterodoksnega ekonomista Ha-Joon Changa: Bad Samaritans: The Myth of Free Trade and the Secret History of Capitalism (Slabi samaritani: mit o svobodni trgovini in tajna zgodovina kapitalizma), ki dokumentira, kako so vse danes razvite ekonomije – od ZDA do Velike Britanije in Japonske – nastale s pomočjo protekcionističnih, nacionalističnih ukrepov – ne tako imenovanega svobodnega trga.
V zvezi z zgornjo razpravo se zdijo realistom (realpolitikom) liberalci naivni, ker poudarjajo nadnacionalnost trgov (ker ne opazijo pomena ter teže držav in njihovih interesov tudi v ekonomski sferi), marksistom pa nemoralni, ker poudarjajo brezosebnost trgov (ker je zanje pomembna učinkovitost trgov, ne pa blaginja udeležencev trgovanja).
Pojmovna zmeda
Poleg pavšalnega operiranja z vsebino pojma nacionalni interes je problematično tudi vztrajanje, da je za trenutno stanje v (slovenskem) gospodarstvu kriv prav ta nacionalni interes, kakor ga pač kdo razume – ne pa morda globalna kriza kapitalizma oziroma kriza ene njegovih radikalnejših variant, washingstonskega konsenza oziroma neoliberalizma. Pogledati je treba le čez mejo, pa se prepričamo, da je v krizi celotni zahodni, razviti svet.
Če bi bil za razmere v Sloveniji res kriv predvsem nacionalni interes, kako je potem mogoče, da so slovenske razmere po kakovosti skoraj identične razmeram v nekaterih ekonomijah na zahodu? Ali nacionalni interes prakticirajo tudi tam, pa ga lokalnim ekonomistom – v nasprotju z daljnovidnimi slovenskimi , predvsem tistih mlajše generacije – še ni uspelo identificirati in izolirati kot glavnega patogena trenutne situacije? Ali pa je s tezo, da je za domači položaj kriv predvsem nacionalni interes, preprosto nekaj zelo narobe?
Tajkunski krediti, ki se jim pripisuje nacionalni interes, so nastali v času prve Janševe vlade zaradi mrzlice po privatizaciji preostalega državnega premoženja. To so najbolj priporočali prav ekonomisti, ki krivdo za nastalo situacijo danes najbolj zvračajo na nacionalni interes – in jo brezsramno priporočajo še vedno, tokrat za tretji sunek privatizacije –, omogočila pa sta jo finančna deregulacija kredita in kapitalskega računa plačilne bilance.
Tajkunski krediti so tako posledica predvsem (neoliberalne) privatizerske in deregulativne logike. Nacionalni, strateški interes po obvladovanju ključnih strateških podjetij je namreč prav lahko zadovoljen z nadaljevanjem državnega lastništva v podjetjih, brez privatizacije. V svetovnem gospodarstvu se zadnje čase veliko govori o t. i. suverenih premoženjskih skladih, ki sicer obstajajo od petdesetih let prejšnjega stoletja, razširjeni pa so postali v zadnji dekadi prejšnjega. V njih države združujejo svoje portfeljske in strateške investicije – nekateri med njimi vsebujejo ogromne dele nacionalnih ekonomij (denimo norveški, ki je tudi eden največjih po absolutni velikosti). Prav tako ostajajo v drugi državni lasti ogromni deli nekaterih uspešnih, zahodnih držav, ki jih trenutno ne pesti finančna kriza (Norveška, Finska) – pa državna lastnina zanje očitno ni težava. Kako je to mogoče, če je državno lastništvo tako zelo škodljivo?
Rast in dolgovi
Treba je poudariti, da tajkunski krediti sestavljajo le manjši del slabih terjatev domačih bank. Večina slabih terjatev izvira iz prenapihnjenega gradbeništva oziroma nepremičninskega balona, nečesa, kar je značilno za množico zahodnih držav (ZDA, Irska, Španija, Islandija) – predvsem tistih, ki so privabljale veliko tujih investicij (in vročega denarja), v Sloveniji med drugim posojil iz tujine – za liberalizacijo oziroma pospeševanje katerih se med drugim zavzema tudi neoliberalizem.
Domačo krizo so, tako kot evropsko, še poglobile politike zategovanja pasu. Po svoji vsebini so enake proslulim neoliberalnim strukturnim reformam Mednarodnega denarnega sklada, ki ščitijo predvsem upnike in moralizatorsko zapovedujejo najprej varčevanje in recesijo – češ naj dolžniki trpijo in se iz te lekcije česa naučijo, šele nato pa, ko bodo moralno očiščeni, gospodarsko rast. Kot da ne bil recept v makroekonomiji ravno obraten: najprej rast, ki šele omogoča, med drugim, tudi vrnitev dolgov.
Neoliberalne politike pa niso zaslužne le za poslabševanje sedanje krize (zategovanje pasu že tako shujšanih), ampak imajo veliko opraviti tudi z njenim nastankom. Od 70. let prejšnjega stoletja rast plač na zahodu zaostaja za rastjo profitov, to pa zaradi različne nagnjenosti k potrošnji revnih in bogatih povzroča zmanjševanje agregatnega povpraševanja. O tem piše na primer Joseph Stieglitz v knjigi: The Price of Inequality: How Today's Divided Society Endangers Our Future (Cena neenakosti: kako današnja razdeljena družba ogroža našo prihodnost).
Zmanjševanje agregatnega povpraševanja je bilo ustavljeno z rastjo zadolževanja, ki ga je omogočila finančna deregulacija in razvoj »inovativnih« finančnih instrumentov. Banke v zasebni lasti so presežke suficitarnih subjektov posojale deficitarnim, dokler se ni sistem – zaradi povečevanja dolga in nezmožnosti njegovega vračanja, še posebno po zlomu nepremičninskega balona v ZDA – zlomil.
Pri tem sta za zlom krivi obe strani: tako tisti, ki so posojali, ker so imeli preveč, kot tisti, ki so poceni denar rade volje vzeli (med njimi naši gradbinci). Nekaj podobnega velja za evropsko dolžniško krizo, le da so v njej tisti, ki so imeli preveč, severnjaki, tisti, ki so preveč porabljali , pa južnjaki. Slovenske banke pri tem niso izjema, le struktura kreditiranja je bila nekoliko drugačna: domače banke niso v težavah zaradi izpostavljenosti mednarodnim trgom, ampak zaradi izpostavljenosti domačim gradbenim projektom, na podlagi najemanja poceni denarja v tujini.
Je torej mogoče, da za krizo v Sloveniji na koncu kljub vsemu govorjenju ni toliko kriv nacionalni interes kot neoliberalni trojček privatizacije (gospodarstva), deregulacije (finančne industrije) in liberalizacije (kapitalskih tokov), ki so omogočali poceni denar in spodbujali nezdrave apetite?
doc. dr. Boštjan Berčič, ekonomist in pravnik, svetovalec gospodarstvu in javni upravi
