Tiskane izdaje
O vzpona Kitajske si Zahod postavlja veliko vprašanj. Nekatere se sprašujejo, ali si morda ne prizadeva, da bi si od Evrope, ki se bori za preživetje, prilastila vodilno globalno vlogo. Neki kolumnist je dejal, da »evropske vlade v vzhodni Aziji ne morejo narediti nič drugega kakor to, da so prodajni zastopniki za svoja domača podjetja«. Za Evropo, ki je brez diplomatske teže in vojaške moči, bi bilo bolje, da pomembnejše zadeve prepusti Združenim državam Amerike. Toda ni treba, da je tako.
Za Evropo so posledice kitajskega vzpona daljnosežne, začenši s strateškim »nagibom« ZDA v azijsko smer. Potem ko je bila Evropa 70 let največja prioriteta ZDA, zdaj v očeh ameriških političnih strategov izgublja svoj privilegirani položaj. Še več, evropska prodaja visokotehnoloških izdelkov, ki so istočasno namenjeni za civilno in vojaško rabo, lahko povzroča trenja, saj zapleta ameriški varnostni položaj v Aziji.
Razmerja moči oziroma kje na sliki je Evropa
Opozorila, da atlantsko partnerstvo razpada, so kljub temu pretirana. Administracija ameriškega predsednika Baracka Obame je izraz »nagib«, ki pomeni obrniti se stran od nečesa, zamenjala z izrazom »uravnoteženje«. Ta sprememba je odsev spoznanja, da vse večja kitajska gospodarska prevlada ne zanikuje pomembnosti Evropske unije, ki je še naprej največja svetovna gospodarska entiteta in glavni vir ekonomskih inovacij. Da ne omenjamo vrednot, na primer ščitenja človekovih pravic.
To pa še ne pomeni, da vzpon Azije ne zahteva prilagoditev. Z začetkom industrijske revolucije se je azijski delež v svetovni ekonomiji do leta 1900 s petdeset odstotkov zmanjšal na dvajset odstotkov. Po pričakovanjih naj bi Azija do druge polovice tekočega stoletja spet dosegla nekdanjo ekonomsko prevlado, se pravi, 50 odstotkov svetovne proizvodnje, ter iz revščine potegnila več sto milijonov ljudi.
Ta sprememba v ravnotežju moči, ki bo v 21. stoletju po vsej verjetnosti najpomembnejša sprememba, pomeni resno tveganje. Zgodovinarji pogosto opozarjajo, da strah in negotovost, ki ju povzroči pojav novih sil, kakršna je Kitajska, lahko sprožita resen konflikt, ki je podoben tistemu, ki ga je doživela Evropa pred stoletjem, ko je Nemčija v industrijski proizvodnji prehitela Združeno kraljestvo.
V Aziji, razklani zaradi ozemeljskih sporov in zgodovinskih napetosti, vzdrževanje stabilnega varnostnega ravnovesja ne bo prav nič lahko. Toda v pomoč so lahko tudi nekateri vzvodi.
Ko so v 90. letih v administraciji ameriškega predsednika Billa Clintona premišljevali o tem, kako odgovoriti na povečevanje kitajske ekonomske moči, so nekateri predlagali politiko omejevanja. Clinton je ta nasvet zavrnil. Ker je nenehna želja kitajskih sosed imeti dobre odnose s Kitajsko, bi bilo nemogoče sestaviti protikitajsko zavezništvo. Še bolj pomembno pa je, da bi takšna politika v prihodnosti zagotovo privedla do sovražnosti s Kitajsko.
Namesto tega se je Clinton odločil za politiko, ki bi jo lahko poimenovali »integriraj in zavaruj«. Medtem ko je bila Kitajska dobrodošla v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), je Amerika obnovila varnostno pogodbo z Japonsko.
Če si bo Kitajska prizadevala za »miroljuben vzpon«, potem se bodo njene sosede osredotočile na to, da bodo imele z njo dobre gospodarske odnose. Če pa se bo preveč šopirila – nekateri menijo, da se to kaže v njenih nedavnih akcijah na meji z Indijo ter v Vzhodnem in Južnem kitajskem morju –, bodo njene sosede, z ameriško pomorsko navzočnostjo v zaledju, poskušale uravnotežiti njeno moč.
Kje je na tej sliki Evropa? Za začetek bi lahko nadzorovala in omejevala občutljive izvozne artikle, zato da na področju varnosti ne bi še bolj spravljala v nevarnost ZDA. Tudi z vidika trgovanja so regionalna stabilnost in varne pomorske poti v interesu Evrope.
Poleg tega Evropa lahko pomaga pri vzpostavitvi pravil, ki oblikujejo varnostno okolje. Na primer, Evropa bi lahko odigrala pomembno vlogo pri uveljavljanju univerzalne interpretacije Konvencije ZN o pomorskem pravu v odnosu do kitajske idiosinkratične verzije. Še posebno zato, ker ZDA pogodbe sploh niso ratificirale.
Država v preobrazbi
Čeprav nekateri analitiki menijo drugače, pa Kitajska ni revizionistična država, kot sta to bili nacistična Nemčija in Sovjetska zveza, ki sta hoteli zrušiti uveljavljen svetovni red. Kitajski prav zares ni v interesu, da uniči mednarodne institucije – kot so Združeni narodi, WTO in Mednarodni denarni sklad –, ki so ji omogočile vzpon. Ker ima Evropa v teh institucijah vodilno vlogo, lahko Kitajski pomaga, da v zameno za odgovorno ravnanje dobi multilateralno legitimnost, za katero si prizadeva.
Čeprav Kitajska ne namerava postaviti svetovni red na glavo, pa je trenutno v poglobljeni, nestabilni preobrazbi. Zaradi vse pomembnejših transnacionalnih problemov, ki so jih prinesli hiter tehnološki razvoj in družbene spremembe – klimatske spremembe, terorizem, pandemije in spletni kriminal –, se vpliv ni razpršil med države, ampak v širokem spektru nevladnih entitet. Spopadanje s temi izzivi bo zahtevalo veliko mednarodno sodelovanje, v katerem bodo Kitajska, ZDA in Evropa imele pomembno vlogo.
Končno pa je tu vprašanje vrednot. Skupaj z ZDA se je Evropa že uprla kitajskim (in ruskim) zahtevam po večji cenzuri spleta. Nemčija in Norveška pa sta se v imenu človekovih pravic odpovedali nekaterim poslom.
Čeprav je nemogoče napovedati, kam bo šla kitajska politika, izkušnje iz drugih držav kažejo, da se politične spremembe pogosto zgodijo takrat, ko se dohodek na prebivalca poveča na približno 10.000 ameriških dolarjev. Če se bo taka sprememba zgodila, bo imela Evropa nišo, skozi katero bo še učinkoviteje lahko promovirala svoje vrednote.
Ali bo kitajski gospodarski interes v svetu, ki temelji na vladavini prava, vodil do večje zaščite pravic posameznika, se bo še pokazalo. Zgolj Kitajska lahko odloča o tem. Vendar ji je Evropa lahko za dober zgled.
Project Syndicate, 2014
Joseph S. Nye, ml. profesor na Harvardu in avtor knjige The Future of Power (Prihodnost moči)
