Znanost in goljufije: o modrosti, ki se izgublja v znanju

Mediji čedalje pogosteje poročajo o goljufijah in plagiatorstvu v znanosti ter znanstvenih člankih, ki jih namesto podpisanih napiše nekdo drug. Zato se mnogi sprašujejo, ali je takšen neprimerni pristop že postal sestavni del znanstvenega raziskovanja in ustaljen način delovanja znanstvenikov. Vendar je treba vedeti, da so takšni članki značilni predvsem za senzacionalistične medije, ki jih bolj zanimajo pozornost vzbujajoče novice kakor pa verodostojna poročila o propadanju znanstvenih vrednot.

Prevare in goljufije nikakor niso ustaljen način delovanja v znanstvenih raziskavah, so redke izjeme, ki jih drugi znanstveniki ponavadi hitro odkrijejo. In zdi se, da se javnost tega zaveda. Prepričan sem, da poročila o neprimernem vedenju znanstvenikov niso spodkopala verodostojnosti znanstvenih raziskav in zaupanja vanje. Redki primeri takšnega vedenja tudi niso škodovali znanstvenemu napredku, ki veliko pripomore k blaginji človeštva.

Toda treba je poudariti, da tudi tistih nekaj osamljenih primerov neprimernega vedenja znanstvenikov ne bi smeli dopuščati. Znanstveniki bi morali v ljudeh vzbujati upanje, medtem ko poskušajo odkrivati nove znanstvene resnice. In seveda biti dovolj pametni, da ne bi poskušali goljufati. Vzpostaviti bi morali ustrezne mehanizme, s katerimi bi prisilili k odgovornemu vedenju tistih nekaj znanstvenikov, ki so pripravljeni ogroziti svoj ugled.

Člani znanstvene skupnosti – med drugim akademske in strokovne ustanove, vodje in direktorji znanstvenih organizacij ter uredniki – pogosto niso pripravljeni ostro ukrepati proti neprimernemu vedenju, čeprav bi se morali zavedati, da se igrajo z ugledom znanosti kot celote, ne le z ugledom posamezne osebe, ustanove, revije ali državne znanstvene organizacije.

Tisti, ki jih ujamejo pri goljufanju, se pogosto sklicujejo na tekmovalnost in na to, da se od njih pričakuje, da bodo objavili čim več člankov ter dobili čim več priznanj in nagrad – omenjajo torej spodbude in način delovanja, ki se je uveljavil v znanstveni skupnosti. Mediji so resda napihnili vprašanje neprimernega vedenja v znanosti, vendar bi bilo kljub temu koristno znova razmisliti o tem, kako se lotevamo znanstvenega raziskovanja – spraševati bi se morali o vrednotah, vrlinah in pomanjkljivostih znanstvenega delovanja.

Med vero in radovednostjo

Znanstveniki morajo hoditi po poti, ki ni vnaprej znanstveno določena, a morajo na njej ves čas sprejemati nove odločitve. Ali so imeli prav ali so se motili, izvedo šele na cilju, ko se ozrejo na prehojeno pot, in prav zato so napake neizogibne. (Kljub temu se morajo seveda potruditi, da bi jih čim prej odpravili.)

V znanosti je treba nenehno izbirati med slepo vero in radovednostjo; med strokovnim znanjem in ustvarjalnostjo; med pristranskimi pogledi in odprtostjo; med izkušnjami in razsvetljenjem; med ambicijami in strastjo ter med drznim razmišljanjem in prepričanostjo – na kratko: med staro sedanjostjo in novo prihodnostjo.

Danes si raziskovalci čedalje pogosteje prizadevajo za bogate nagrade, priznanja strokovnjakov in finančne koristi – nagrade, ki dušijo ustvarjalnost in strast, nujno potrebno za napredek znanosti. T. S. Eliot je nekoč dejal: »Kje je modrost, ki se je izgubila v znanju? Kje je znanje, ki se je izgubilo med informacijami?«

V »trdih« znanostih, denimo matematiki in fiziki, je resnica, do katere se dokopljemo, očitnejša, zato na teh področjih znanstveniki redkeje sprejemajo neprimerne odločitve. V medicini, humanističnih vedah, filozofiji, ekonomiji in drugih družboslovnih vedah, v katerih potrebujemo več odprtosti in domišljije, pa je lažje manipulirati in prilagajati rezultate raziskav, da bi izpolnili birokratske zahteve.

Preveč »znanosti«

Treba je priznati, da vse preveč dejavnosti, ki jim pravimo »znanost« – denimo pridobivanje pristranskih statističnih podatkov, s katerimi poskušajo dokazati trditve politikov ali velikih podjetij, ali pa objava delno spremenjenih, a že znanih znanstvenih ugotovitev –, ne izpolnjuje znanstvenih meril, če takšno ravnanje presojamo z vidika izvirnosti in upoštevamo, da si ne prizadeva za nova spoznanja.

Zaradi birokratizacije znanosti bi nas resda moralo skrbeti, ali bo znanost ostala dovolj privlačna za nadarjene mislece, hkrati pa ne bi smeli biti preveč pesimistični. Mnogi so v zadnjih desetletjih obžalovali, ker se je veliko nadarjenih ljudi odreklo znanstvenemu delu in so se raje posvetili financam. Vendar bi morda morali razmišljati drugače in biti pravzaprav zadovoljni, da so ti geniji povzročili kaos na nekem drugem področju.

Poleg tega podcenjujemo mladi rod znanstvenikov. Tako kot prejšnja generacija se tudi današnji mladi nadarjeni raziskovalci zavedajo, da morajo trdo delati, zato se lotevajo novih, pomembnih izzivov in poskušajo prispevati k blaginji družbe.

Potruditi bi se morali, da ne bi škodovali njihovemu delu s spornim ravnanjem, ki se je v zadnjih letih uveljavilo v znanstveni skupnosti. Nova generacija raziskovalcev mora pridobiti znanje in sprejeti vrednote – poznati bi morala ne le znanstvene ideale, ampak tudi človeške slabosti –, s katerimi bi lahko popravila napake svojih predhodnikov.

Project Syndicate, 2012