Tiskane izdaje
Oktobra je bil pri predsedniku republike posvet o dolgoročni viziji države z naslovom Slovenija in Evropa 2030. V vabilu je predsednik citiral enega največjih mojstrov renesanse, Michelangela Buonarrotija, češ »ni najbolj nevarno, če si človek postavi previsoke cilje in jih ne uresniči, ampak če si postavi prenizke in jih uresniči«.
Na dvoje me je ta citat spomnil. Najprej, renesansa je tisti trenutek v evropski zgodovini, ko je zahodna civilizacija začela prehitevati druge, in poučno se je spomniti zakaj, ker prednost zdaj hitro izgubljamo. In drugič, takšno uokvirjanje razprave o viziji in ciljih prikliče v spomin obračun avstrijsko-britanskega filozofa znanosti Karla Popperja s Platonovim, Heglovim in Marxovim utopičnim inženiringom družbe in vlogo politike v njem.
Brez dialoga o alternativah
Gonzalezova skupina o prihodnosti Evropske unije, v kateri sem sodeloval kot generalni sekretar, je imela jasno sporočilo, ki ga je mogoče skrčiti v tri besede: Reforme ali zaton. Svet se hitro spreminja in spreminjati se moramo z njim, sicer bomo zaostali. Skupina, v kateri so sodelovali tudi nobelovec Walesa in nekdanji evropski komisar Monti, je imela v mislih precej bolj dinamično in odzivno Evropo, ni pa skupina pripravila neke celovite Vizije z velikim V.
V Sloveniji je v zadnjih letih nastalo kar nekaj vizij. Med drugimi: vizija druge republike iz krogov blizu stranke SDS, vizija ljudske demokratične republike Slovenije, dokumentirana v dokumentu iz leta 2009 Kam po krizi? ter Vizija 20 + 20, ki smo jo napisali avtorji s težiščem mnenj v racionalni sredini.
Med temi vizijami ni soglasja, še huje, o alternativah ni razumnega dialoga. V javnem diskurzu se uporabljajo vse težje in vse glasnejše besede o čedalje bolj banalnih in nepomembnih zadevah. V metežu hladne državljanske vojne ni niti platforme niti posluha za pogovor. Različni pogledi na prihodnost nimajo enakopravnega dostopa do javnosti. Zato je pobuda predsednika republike o pogovorih o slovenski in evropski prihodnosti zelo dobrodošla.
Ponižna učenka
Slovenija mora nehati gledati navzgor v Bruselj, kot je bila vajena gledati navzgor na Dunaj ali v Beograd. Dve skrajnosti – ponižnosti učenke, ko smo v Bruslju na eni strani, in podpihovanje evroskepticizma, ko smo doma, na drugi, mora nadomestiti trezen, samozavesten pogled na unijo in njene institucije. Trezen v smislu zavedanja, da je Bruselj kraj, kjer se zagovarjajo interesi držav, njihovih ljudi in gospodarstev, in ne osrednje središče vernikov v evropski projekt; samozavesten v smislu zavedanja, da smo samostojna država in enakopravna članica EU.
V času krize je še posebno utemeljeno opozorilo Gonzalezove skupine, ki pravi: »Če bodo vlade še naprej obravnavale EU in njene institucije kot nekaj tujega ali sovražnega, vedno kadar jim bo to ustrezalo, potem ni veliko upanja, da bi se ljudje identificirali z Unijo, kar je potrebno, da bi bil zagotovljen njen uspeh.«
Spogledovanje z iskanjem zunanjega sovražnika v institucijah EU, ki smo mu za notranjepolitično rabo priča v Sloveniji, je nevarno, saj nas hkrati oddaljuje tudi od evropskih načel in vrednot. To je tema naslednjega poglavja.
Velika koalicija – podlaga
Slovenija celo Evrope ne dohiteva več, ampak od leta 2008 zaostaja. Prepričan sem, da zato, ker smo premalo evropski. Evropski v tistem smislu, ki je evropsko civilizacijo naredil uspešno.
Premalo evropski in preveč balkanski je naš politični sistem. Premalo evropske vladavine prava je v naši pravni državi, ki škili levo in desno, kako bi ugajala, namesto da bi pravico delila slepo. Prav nič evropski ni naš gospodarski sistem. Ni poštene tekme med podjetji. Ne zmagujejo najinovativnejši, najbolj podjetni, prodorni, ampak tisti najbolj premeteni in omreženi. Naš javni sektor je ohranil vse značilnosti iz časov samoupravnega socializma, ko ni bila v ospredju kakovostna in po možnosti brezplačna storitev za državljana, ampak zaposlitev za javne uslužbence.
Pri nas še vedno živi veliko tega, kar je Anne Applebaum opisala kot temeljno značilnost totalitarnih režimov: »Totalitarni režim ima eno stranko, en izobraževalni sistem, eno umetniško prepričanje, eno centralno plansko gospodarstvo in ene poenotene medije.«Nekatere poteze, na primer novi predlog zakona o visokem šolstvu, nas k temu mračnemu idealu celo vračajo.
Slovenijo hromi popolna odsotnost zaupanja vseh v vse, še najbolj pa ljudi v politiko in politikov med seboj. Brez rešitve problema zaupanja nikakršni ukrepi za zagon gospodarske rasti ne bodo učinkovali – gospodarstvo jim preprosto ne bo verjelo – niti ne bomo sposobni izvesti korenitejših strukturnih reform.
Ključno se mi zato zdi, da v Sloveniji začnejo sodelovati glavni politični akterji na levi in desni pri reševanju krize. Kaj je lahko boljša podlaga za prihodnjih petdeset let konstruktivne politične konkurence med levico in desnico kot dejstvo, da sta levica in desnica skupaj potegnili državo iz krize?
To bi bilo zelo evropsko, številne evropske države so med krizami po drugi svetovni vojni kdaj ustanovile veliko koalicijo, ki je, tako piše Tony Judt v knjigi Postwar, ustvarila podlago za zdravo, konstruktivno politično tekmo pozneje.
Strokovno in uradniško vestno izvajanje nalog
Oziroma bolj natančno, ali v EU potrebujemo več E-ja ali več U-ja? Več tiste Evrope, ki je ideja, mit z asociacijami tja od grške mitologije do civilizacije, ki bi bila združena v enotni federativni državi. Utopija »vedno tesnejše skupnosti« je poleg reševanja planeta z omejevanjem toplogrednih izpustov velik in plemenit cilj tistih v Bruslju, ki bi bili radi malo več od sivega uradništva skupnosti držav.
U pa je unija, zveza držav, v katerih se bolje živi in lažje dela zato, ker so povezane v skupnost. Ker so nekatere naloge delegirale uradnikom v Bruselj, ker so podrle nekatere meje. Bruselj seveda hoče veliko plemenitega dela v zvezi s tisto prvo Evropo. Konkretne rešitve prinaša strokovno in uradniško vestno izvajanje nalog Unije. V Evropi torej hočem več unije.
Sklep: vizija o čem?
Michelangelo je bil človek renesanse, ki je v središče in za merilo stvari postavila človeka, posameznika. V omenjenem citatu ne govori o velikih ciljih družbe. Govori o ciljih, ki jih postavi vsakdo izmed nas zase. To je stvarno, legitimno in nenevarno. Popper bi se strinjal.
Veliki cilji in ideje celotne družbe so po mnenju Karla Popperja nevarni. V obdobju velikih sprememb so tudi nerealni. Na poti njihovega uresničevanja bo država s platonskim totalitarizmom teptala svobodo. Zato Popper politiki predlaga, naj se ne ukvarja z veliki idejami in utopijami. Naj ne poskuša delati dobro, naj ne dela za višje cilje ali vrednote, naj ne poskuša osrečevati ljudi. Temveč naj se bori proti zlu in odpravlja slabo. Naj preprečuje krivice. Naj odpira priložnosti. Naj zatira bolezni. Namesto korakanja proti veliki viziji naj dela drobne korake, ki izboljšujejo življenje posameznikov.
Ti drobni koraki so lahko napotilo tako za prihodnji razvoj Unije kot za vizijo Slovenije v njej. Slovenska politika mora delati korake, ki bodo povečevale zaupanje v družbi, širili svobodo in odpirali priložnosti ljudem, izboljševali in pocenili storitve javnega sektorja, ustvarjali konkurenčno gospodarsko okolje, krepili zaupanja vredno pravno državo in tako naprej.
Ti koraki morda ne potrebujejo velikega cilja, ampak zgolj evropski vrednostni kompas. V času, ko po zadnjih evropski prestolnicah padajo Leninovi kipi, bo pokazal smeri neba tudi tistim, ki imajo težave z orientacijo v ljubljanski megli.
––––––
Dr. Žiga Turk, univerzitetni profesor
