Ponovno rojstvo nacionalne države

Eden od razširjenih mitov našega časa je, da je globalizacija nacionalno državo obsodila na nepomembnost. Poslušamo, da so zaradi revolucije v transportu in komunikacijah meje izpuhtele in se je svet skrčil. Novi načini vladanja – od transnacionalnih regulativnih omrežij, mednarodnih organizacij civilne družbe do večstranskih institucij – presegajo in nadomeščajo državne zakonodajalce. Državna politika je zaradi globalnih trgov večinoma brez moči.

Globalna kriza je ta mit razbila in odpihnila. Kdo je namreč reševal banke, poskrbel za likvidnost, uvajal davčne spodbude in poskrbel za varnostne mreže za brezposelne, da bi preprečil grozečo katastrofo? Kdo je na novo napisal pravila o nadzoru finančnih trgov, da bi preprečil, da se razmere ne bi ponovile? Koga imajo ljudje za najbolj odgovorne za vse, kar je narobe? Odgovor je vedno enak – vlade držav! Nacionalne vlade, torej. Skupina G20, Mednarodni denarni sklad, Baselski odbor za nadzor bank so v glavnem postranskega pomena.

Celo v Evropi, kjer so regionalne institucije razmeroma močne, politične odločitve določajo nacionalni interesi in nacionalni politiki – večinoma v osebi nemške kanclerke Angele Merkel. Če bi bila Merklova manj navdušena nad varčevanjem v visoko zadolženih evropskih državah in bi se ji posrečilo svoje domače volivce prepričati o potrebi drugačnega ravnanja, bi se kriza evrskega območja razvijala popolnoma drugače.

A čeprav je nacionalna država preživela, je njen ugled uničen. Intelektualno jo napadajo z dveh strani. Prvič, ekonomisti kritizirajo vlade, ki jih pojmujejo kot oviro bolj svobodnemu pretoku blaga, kapitala in ljudi po svetu. Trdijo, da je treba državnim politikom preprečiti, da se vmešavajo s svojimi pravili in ovirami, potem bodo svetovni trgi že poskrbeli zase in zagotovili nastanek bolj integriranega in učinkovitejšega svetovnega gospodarstva.

Nacionalno in globalno

Kdo drug pa bo trgom dal pravila in predpise, če ne nacionalne države? Laissez-faire je recept za še več finančnih kriz in silovitih političnih odzivov. Poleg tega bi morali gospodarsko politiko prepustiti mednarodnim tehnokratom, ki so daleč od političnih razprav, kar zelo omejuje demokracijo in politično odgovornost.

Skratka, laissez-faire in mednarodna tehnokracija nista verodostojni alternativi za nacionalno državo. Spodkopavanje nacionalne države globalnim trgom ne bo prineslo nič dobrega, dokler ne bo na voljo uresničljivih mehanizmov globalnega upravljanja.

Drugič, kozmopolitski etiki kritizirajo umetne državne meje. Filozof Peter Singer je to takole izrazil: komunikacijska revolucija je ustvarila »globalno občinstvo«, ki je temelj »globalne etike«. Če se identificiramo z nacionalno državo, ostaja naša morala nacionalna. Čim bolj pa se povezujemo s svetom na sploh, tem bolj se širi tudi naša lojalnost. Podobno govori Amartya Sen, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, o naših številnih identitetah – etnični, verski, nacionalni, lokalni, poklicni in politični. Mnoge med njimi presegajo državne meje.

Ni jasno, kaj od tega so samo pobožne želje in kaj temelji na realnih spremembah identitete in povezav. Raziskave kažejo, da ostaja navezanost na nacionalno državo precej močna.

Svetovne vrednote

Pred nekaj leti so udeležence v raziskavi o svetovnih vrednotah (World Values Survey) v več kot dvajsetih državah vprašali o njihovi navezanosti na lokalno skupnost, državo in svet na splošno. Ne preseneča, da je število tistih, ki so se izrekli za državljane svoje države, precej prekašalo število tistih, ki so se imeli za državljane sveta. Presenetljivo pa je, da je nacionalna identiteta v ZDA, Evropi, Indiji, na Kitajskem in v večini drugih regij zasenčila celo lokalno identiteto.

Raziskava je tudi pokazala, da se s svetom bolj čutijo povezani mladi, visoko izobraženi in tisti, ki se prištevajo k višjemu družbenemu razredu. Kljub temu je težko najti demografski sloj, v katerem navezanost na svetovno skupnost prevladuje nad navezanostjo na državo.

Čeprav so se prevozni in komunikacijski stroški zelo znižali, niso zmanjšali pomena geografskih danosti. Gospodarske, družbene in politične dejavnosti so povezane na podlagi priljubljenosti, potreb in zgodovinskega razvoja, ki se po svetu razlikujejo.

Geografska oddaljenost je danes prav tako močna determinanta, kot je bila pred pol stoletja. Pokazalo se je, da celo internet ni tako brezmejen, kot se zdi. Po eni izmed raziskav Američani precej raje obiskujejo spletne strani držav, ki ležijo bliže, kot pa tiste iz zelo oddaljenih držav, tudi če upoštevamo jezik, dohodek in številne druge dejavnike.

Težava je, da smo še vedno v oblasti mita o propadanju države. Politični voditelji opozarjajo na svojo nemoč, intelektualci sanjarijo o neprepričljivih sistemih svetovne vladavine, poraženci pa čedalje bolj krivijo priseljence ali uvožene izdelke. In če spregovoriš o ponovni krepitvi države, spodobni ljudje stečejo na varno, kot da si predlagal vrnitev kuge.

Geografija navezanosti in identitet seveda ni nič stalnega, saj se je v zgodovini spreminjala. To pomeni, da ne bi smeli popolnoma zavrniti možnosti, da se bo v prihodnosti razvila res prava globalna zavest skupaj s transnacionalnimi političnimi skupnostmi.

A današnjih izzivov se ne bi smeli lotevati z institucijami, ki jih še ni. Za zdaj se morajo ljudje za rešitve še vedno obračati na svoje vlade, ki še vedno ponujajo najboljše možnosti za kolektivno ukrepanje. Nacionalna država je morda res ostanek, ki nam ga je zapustila francoska revolucija, a je vendar vse, kar imamo.

Project Syndicate, 2012