Prednosti energetske neodvisnosti

Ko je predsednik Richard Nixon na začetku sedemdesetih let razglasil, da namerava Združenim državam zagotoviti energetsko neodvisnost, so ZDA uvozile četrtino nafte, ki so jo potrebovale. Do konca desetletja, po arabskem naftnem embargu in iranski revoluciji, se je začela ameriška proizvodnja nafte zmanjševati . ZDA so uvažale polovico nafte, ki so jo potrebovale, in jo plačevale petnajstkrat dražje. Prevladovalo je prepričanje, da gredo ameriške zaloge plina h koncu.

Energetski šoki so pripomogli k smrtonosni kombinaciji gospodarske stagnacije in inflacije in vsi ameriški predsedniki za Nixonom so energetsko neodvisnost razglasili za svoj cilj. A le malokdo je te obljube jemal resno.

Zdaj se strokovnjaki za energetiko ne posmehujejo več. Po podatkih ameriške uprave za energetske informacije bodo ZDA do konca tega desetletja skoraj polovico surove nafte, ki jo porabijo, proizvedle doma, 82 odstotkov pa je bo prišlo z ameriške strani Atlantika. Philip Verleger, priznani energetski analitik, trdi, da bodo ZDA do leta 2023, na 50. obletnico Nixonovega »projekta Neodvisnost«, energetsko neodvisne, saj bodo izvozile več energije, kot je bodo uvozile.

Verleger trdi, da se bo z energetsko neodvisnostjo začelo »novo ameriško stoletje z gospodarskim okoljem, v katerem bodo ZDA imele na voljo energijo po precej nižji ceni kot drugi deli sveta«. Že zdaj Evropejci in Azijci za zemeljski plin plačujejo štiri- do šestkrat več kot Američani.

Kaj se je zgodilo?

S tehnologijo vodoravnega vrtanja in hidravličnega frakturiranja, pri katerem skrilavce in druge malo prepustne formacije kamnin v velikih globinah bombardirajo z vodo in kemikalijami, so se sprostile obsežne nove zaloge plina in nafte. Pridobivanje plina iz skrilavcev se je v ZDA med letoma 2005 in 2010 povečevalo za 45 odstotkov na leto, delež tako pridobljenega plina v celotni ameriški proizvodnji plina pa se je s štirih povečal na 24 odstotkov.

Po ocenah imajo ZDA dovolj plina, da bi lahko več kot sto let ohranile sedanjo hitrost črpanja. Čeprav imajo še številne druge države precej zalog plina iz skrilavcev, imajo hkrati tudi veliko težav – Kitajska pomanjkanje vode, Argentina premajhno varnost naložb, nekatere evropske države pa ekološke omejitve.

Ameriškemu gospodarstvu bodo spremembe v preskrbi z energijo koristile še v številnih drugih pogledih. Že zdaj nastaja več sto tisoč delovnih mest, nekatera med njimi v oddaljenih regijah, ki so doslej gospodarsko stagnirale. Ta dodatna gospodarska dejavnost bo spodbudila rast bruto domačega proizvoda in zagotovila tudi veliko proračunskih prihodkov. Poleg tega se bo zaradi nižjih stroškov energije zmanjšal ameriški trgovinski primanjkljaj, izboljšala se bo njena plačilna bilanca. Nekatere panoge, na primer kemična in proizvodnja plastičnih mas, bodo zaradi nižjih proizvodnih stroškov pridobile precejšnjo konkurenčno prednost.

Mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da bodo dodatni ukrepi za do okolja prijaznejše izkoriščanje skrilavcev, vključno s skrbnim upoštevanjem potresnih razmer, primernim tesnjenjem vrtalnih jaškov in primernim ravnanjem z odpadno vodo, stroške povečali le za sedem odstotkov.

Čas za zasuk

Posledice večje uporabe plina iz skrilavcev z a podnebne spremembe pa niso enopomenske . Ker zgorevanje naravnega plina povzroča manj toplogrednih plinov kot drugi ogljikovodiki, na primer premog ali nafta, je ta tehnologija lahko prehod v nizkoogljično prihodnost. Nizka cena plina pa bo zavrla razvoj obnovljivih virov energije, če ga ne bodo spremljale subvencije in davek na fosilna goriva.

Na tej stopnji o geopolitičnih vplivih lahko samo ugibamo. Jasno je, da bo krepitev ameriškega gospodarstva povečalo ameriško gospodarsko moč, to pa je scenarij, ki je v nasprotju z vsemi sedanjimi, ki ZDA predstavljajo kot državo v zatonu.

Seveda pa ne smemo prehitro sklepati. Ravnotežje med uvozom in izvozom energije je šele prva postaja na poti k energetski neodvisnosti. V svoji knjigi The Future of Power (Prihodnost oblasti) trdim, da globalna soodvisnost povzroča tudi občutljivost in ranljivost. ZDA so dolgoročno morda manj ranljive, če uvažajo manj energije, toda nafta je zamenljivo blago in ameriško gospodarstvo bo tudi v prihodnje občutljivo za šoke nenadnih sprememb svetovnih cen.

Z drugimi besedami – revolucija v Saudski Arabiji ali blokada Hormuške ožine lahko ZDA in njihovim zaveznikom še vedno škodujejo. Čeprav Amerika na Bližnjem vzhodu ne bi imela nobenih drugih interesov, na primer Izraela ali neširjenja jedrskega orožja, je ravnotežje med uvozom in izvozom energije verjetno ne bi razbremenilo vojaških izdatkov (ki jih nekateri ocenjujejo na 50 milijard dolarjev na leto) za zavarovanje naftnih poti v regiji.

Kdo je močnejši

Hkrati pa bi se lahko izboljšal pogajalski položaj Amerike v svetovni politiki. Moč je posledica asimetrije v soodvisnosti. Vi in jaz sva morda drug od drugega odvisna, a če sem jaz manj odvisen od vas kakor vi od mene, je moja pogajalska moč večja. ZDA in Saudska Arabija imata že več desetletij ravnotežje asimetrij. ZDA so odvisne od Saudske Arabije kot od prožne proizvajalke nafte (ki lahko črpanje po potrebi poveča ali zmanjša), Saudska Arabija pa je odvisna od ZDA, ker ji zagotavljajo vojaško varnost. Zato bo sporazum med njima sklenjen s pogoji, ki bodo za ZDA nekoliko ugodnejši.

Podobno ima Rusija velik vpliv na Evropo in manjše sosednje države, ker nadzira zaloge plina in plinovode. Če bo zdaj Severna Amerika glede plina samozadostna, bo za Evropo na voljo več plina iz drugih regij, s tem pa se bo ustrezno zmanjšal vpliv Rusije.

V V zhodni Aziji, ki je zdaj v središču ameriške zunanje politike, bo Kitajska postajala čedalje bolj odvisna od nafte z Bližnjega vzhoda. Amerika bo morda okrepila prizadevanje, da bi Kitajsko prepričala, naj začne igrati večjo vlogo v regionalnem varnostnem sistemu; dejstvo, da se bo Kitajska začela zavedati ranljivosti svojih dobavnih poti za ovire, ki bi jih lahko povzročila ameriška mornarica – če bi, kar je sicer malo verjetno, nastal konflikt –, bi prav tako nekoliko vplivalo na pogajalsko moč obeh strani.

Ravnotežje med uvozom in izvozom energije še ne omogoči popolne neodvisnosti, vsekakor pa spremeni razmerje moči v energetski soodvisnosti. Glede tega je imel Nixon prav.

Project Syndicate, 2012