Prihodnost pripada optimistom

Obupati se da zlahka. A obup človeka spridi. Obupani ljudje nič ne ustvarijo in tudi nikoli niso.

Objavljeno
16. avgust 2016 13.54
PALESTINIAN-ISRAEL/ATTACKS
Uri Avneri
Uri Avneri

Če bi bil karikaturist, bi narisal Izrael kot dolgo gasilsko cev.

Na enem koncu bi Judje na veliko drli vanjo, k čemur jih po svoje spodbujajo antisemiti in veliki sionistični aparat.

Na drugem koncu pa bi iz nje drli mladi in razočarani Izraelci ter se naseljevali v Berlinu in drugih mestih. Število prihajajočih in odhajajočih se zdi približno enako.

Pred nekaj tedni sem se počutil kot deček, ki je v bazen vrgel kamen. Krogi, ki so nastali v vodi, so postajali vse večji ter se vse bolj širili.

Vse, kar sem storil, je bilo to, da sem napisal članek za časopis Haaretz, v katerem sem izraelske emigrante v Berlinu in drugih mestih pozval, naj se vrnejo domov in se pridružijo boju, s katerim bi Izrael rešili pred samim seboj.

Brez zadržkov priznam, da ima vsak človek pravico izbrati, kje bo živel (pod pogojem, da ga sprejme območna oblast), pa vendar sem te ljudi pozval, naj ne obupajo nad svojo domovino. Vrnite se in se bojujte, sem jih rotil.

Izraelec, ki živi v Berlinu, sin zelo uglednega izraelskega profesorja (ki ga neizmerno spoštujem), mi je odgovoril s člankom, ki mu je dal naslov: »Hvala, ne!« Zapisal je, da je dokončno obupal nad Izraelom in njegovimi neskončnimi vojnami. Želi si, da bi njegovi otroci odraščali v normalni miroljubni deželi.

In to je sprožilo razburkano razpravo, ki še vedno traja.

V tej besedni vojni je novo to, da sta obe strani odvrgli maske.

Že od prvih dni obstoja Izraela so vedno obstajali tudi Izraelci, ki so raje živeli kje drugje. A so se vedno pretvarjali, da je njihovo bivanje v tujini zgolj začasno, da bodo tam le toliko časa, da končajo študij, da zaslužijo nekaj denarja, da za vrnitev navdušijo tudi svoje partnerje, ki niso Izraelci. Kmalu, zelo kmalu se bodo vrnili in postali Izraelci v pravem pomeni besede.

Tega je zdaj konec. Današnji emigranti ponosno razglašajo, da si ne želijo živeti v Izraelu in tukaj vzgajati svojih otrok, da so dokončno obupali nad Izraelom in da vidijo svojo prihodnost v svojih novih domovinah. Nič več se ne pretvarjajo, da se nameravajo vrniti.

Po drugi strani pa so tudi Izraelci emigrante prenehali obravnavati kot izdajalce, dezerterje in izmečke. Ni dolgo tega, kar je Jicak Rabin, ki je silno nadarjen za spreobračanje hebrejskih rekov, emigrante razglasil za »izmečke strahopetnosti« (v hebrejščini je to slišati še veliko bolj žaljivo).

Skoraj uradni naziv za emigrante je bil »jordim«, torej tisti, ki gre navzdol. Imigrante pa po drugi strani še vedno imenujejo »olim«, tisti, ki gre navzgor.

Vendar pa v današnjih časih emigranti niso nič več tarča prekletstev − to bi bilo namreč zelo neprimerno, saj so mnogi od njih sinovi ali hčere izraelske elite.

Bili so časi, ko je bilo v Izraelu − zlasti med zgodovinarji − moderno ugotavljati podobnosti med Izraelom in srednjeveškim Jeruzalemskim kraljestvom.

Večina ljudi je prepričanih, da je križarsko Jeruzalemsko kraljestvo obstajalo sto let in da ga je uničil veliki Saladin v zgodovinski bitki pri Hatinu v bližini Tiberije.

A ni bilo tako. Kraljevina je obstajala še naslednjih sto let, in to brez Jeruzalema, njena prestolnica pa je bila Akra. Kraljevina ni bila razdejana v bitki, temveč jo je uničila emigracija. Uničilo jo je vztrajno odhajanje križarjev − tudi sinov in hčera šeste ali sedme generacije −, ki so imeli vsega dovolj in so se »vračali« v Evropo, potem ko so obupali nad projektom svojih prednikov.

Seveda obstajajo med obema primeroma velikanske razlike − drugačni časi, drugačne razmere, drugačni vzroki. Vendar pa obstajajo zame, ljubiteljskega proučevalca križarjev, tudi številne pomembne skupne točke. In vse skupaj me začenja skrbeti.

Med zgodovinarji poteka razprava o ključnem vprašanju: bi lahko križarji sklenili mir z muslimani in postali sestavni del srednjeveškega Orienta?

Najmanj eden od uglednih križarjev, Rajmond grof Tripolija, se je zavzemal za takšno odločitev, a mu je to onemogočila sama narava križarske države. Križarji so namreč v Palestino prišli zato, da bi premagali nevernike (in jim odvzeli njihovo zemljo). Bojevali so se od prvega pa vse do zadnjega dne, če izvzamemo nekaj kratkih prekinitev vojskovanja.

Sionisti vse do zdaj vztrajajo na tej isti poti. Vpeti smo v nenehno vojno. Posamezni šibki poskusi nekaterih območnih sionistov, da bi na začetku sklenili zvezo z Arabci in se skupaj z njimi bojevali proti otomanskim Turkom (ki so v tistih časih vladali na tem območju), niso prepričali sionističnega vodstva in mi se še vedno bojujemo (ravno danes sem med prebiranjem časopisa znova ugotovil, da se okoli 70 odstotkov novic neposredno ali posredno nanaša na spor med sionisti in Arabci).

Res je, da je bilo od časov pred ustanovitvijo Izraela in vse do danes vedno slišati posamezne glasove (tudi mojega), ki so se zavzemali za integracijo v to območje, a jih ni hotela slišati prav nobena od izraelskih vlad. Voditeljem so bili vedno ljubši nenehni spori, ki so Izraelu omogočali neomejeno širjenje.

Mar to pomeni, da moramo obupati nad svojo državo, kot so to storili mladci v Berlinu?

Moj odgovor se glasi: nikakor. Nič ni vnaprej določeno. In, kot poskušam to dopovedati našim prijateljem na Unter den Linden, je prav vse odvisno od nas.

A najprej se moramo vprašati: kakšno vrsto rešitve želimo?

Moji prijatelji in jaz smo dosegli zgodovinsko zmago, ko je naša zasnova − dve državi za dva naroda − postala svetovni konsenz. Zdaj so nekateri posamezniki ugotovili, da je »rešitev dveh držav mrtva«.

Ta trditev me vedno znova osupne. Kdo je zdravnik, ki je izdal potrdilo o smrti? Na kakšni podlagi? Kar zadeva priseljence in meje zagotovo obstajajo različni načini za uresničevanje te rešitve. Kdo je odločil, da so vse te rešitve neizvedljive?

Ne, to potrdilo o smrti je ponaredek. Ideja dveh držav živi, ker je to edina uresničljiva rešitev.

Obstajate dve vrsti visoko motiviranih političnih borcev: tisti, ki iščejo idealno rešitev, in tisti, ki se bodo zadovoljili z uresničljivo rešitvijo.

Prvi si zaslužijo občudovanje. Verjamejo v idealne rešitve, ki jih je mogoče uresničiti z idealnimi ljudmi in v idealnih okoliščinah.

Nikakor ne podcenjujem teh posameznikov. Včasih pripravijo teoretično pot za ljudi, ki pozneje − čez dve ali tri generacije − dejansko uresničijo te njihove sanje.

(Zgodovinar je zapisal, da postane takrat, ko doseže svoj cilj, vsaka revolucija nepomembna. Njene temelje zasnujejo teoretiki ene generacije, delo nadaljujejo pripadniki naslednje generacije, ko jo nato tretja generacija končno izpelje, pa je vse skupaj že zastarelo.)

Sam se bom zavzemal za realno rešitev − za rešitev, ki jo lahko uresničijo resnični ljudje v resničnem svetu.

Rešitev, ki predlaga eno državo, je idealna, a nerealna. To bi bilo mogoče, zgolj če bi vsi Judje in vsi Arabci postali prijazni ljudje, če bi se med seboj objeli, pozabili na vse medsebojne zamere, si želeli živeti skupaj, slavili isto zastavo, prepevali isto himno, služili v isti vojski in policiji, se ravnali po istih zakonih, plačevali iste takse, prilagodili svoje verske in zgodovinske pripovedi in se po možnosti med seboj poročali. To bi bilo lepo. Morda celo izvedljivo − čez pet ali deset generacij.

V nasprotnem primeru pa bi rešitev z eno državo pomenila državo apartheida, nenehno notranjo vojno, veliko prelivanja krvi in morda na koncu državo z arabsko večino in judovsko manjšino, ka bi se zgodilo zaradi nenehnega odseljevanja.

Rešitev z vzpostavitvijo dveh držav ni idealna, je pa realna. To pomeni, da lahko dva naroda živita v državi, ki jo imata za svojo domovino, pod svojo lastno zastavo, s svojimi lastnimi volitvami, parlamentom in vlado, policijo in izobraževalnim sistemom ter lastno olimpijsko ekipo.

Dve državi bi imeli po lastni volji ali zaradi potrebe skupne institucije, ki bi sčasoma iz nujnega minimuma prerasle v bistveno širši optimum. Morda bi se na koncu vse skupaj približalo nekakšni federaciji, s tem ko bi se širili medsebojni odnosi in poglabljalo obojestransko spoštovanje.

Potem ko bi točno določili meje med državama, bi bilo mogoče rešiti problem na novo naseljenih območij − nekatere od njih bi priključili Izraelu v okviru izmenjave ozemelj, nekatera bi postala del Palestine, nekatera pa bi ukinili. Vojaške zveze in skupno obrambo bi izoblikovali v skladu z realnim stanjem.

Vse to bo strahovito težko. Ne smemo podlegati iluzijam. A je izvedljivo v resničnem svetu in z resničnimi ljudmi.

To je ta boj, zaradi katerega pozivam sinove in hčerke v Berlinu in po vsem svetu, novo izraelsko diasporo, naj se vrnejo domov in se nam znova pridružijo.

Obupati se da zlahka. Je tudi zelo udobno, in to tako v Berlinu kot v Tel Avivu. Če zdaj pogledamo okoli sebe, je tudi logično.

A obup človeka spridi. Obupani ljudje nič ne ustvarijo in tudi nikoli niso.

Prihodnost pripada optimistom.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Njegove prispevke smo zbrali v dosjeju Sporočila miru iz dežele vojne.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.