Tiskane izdaje
Na tiskovni konferenci dne 18. julija 2012 sem se odzval na bogato publicirane in ponavljajoče se neresnice v zvezi z izobraževanjem, znanostjo , kulturo in športom, proračunom in zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). Ključni poudarki so bili naslednji:
• Zasebno šolstvo nima nikakršne protekcije:
Vsi varčevalni ukrepi na natanko enak način, do evra in odstotka enako prizadenejo javno in zasebno izobraževanje. Nikjer in nikoli zasebno ni bilo niti malo protežirano. Risanje sovražnika v zasebnih fakultetah je cenena demagogija, ki spominja na iskanje razrednega sovražnika iz nekih drugih časov. Edina razlika med javnim in zasebnim je ta , da od zasebnih šol in zavodov ni javnega linča ministra s ciljem dobiti več denarja, ampak se očitno zasebniki, tako kot vsako normalno gospodarstvo, ukvarjajo z iskanjem notranjih rezerv.
• Težave nekaterih fakultet v Mariboru niso posledica ZUJF:
Univerze še vedno financiramo po starih dvanajstinah. Univerze financiramo v kosu. Na notranjo delitev denarja med fakultete nimamo prav nobenega vpliva.
• Pričakujem razumevanje javnofinančnega stanja in predloge rešitev:
Od koga pa naj država pričakuje sodelovanje, če ne od intelektualcev, od znanstvenikov, od ekonomistov? Pričakujem, da bodo prav ti najbolje razumeli, da smo v krizi in da bodo iskali rešitve. Namesto tega slišim samo skandiranje za več denarja.
• Ministrstvo je za sektor
Dobili smo približno 250 milijonov evrov več glede na prve ideje rebalansa, v zadnji fazi pogajanj pa še dodatnih 20 milijonov za znanost in visoko šolstvo. Predlagali smo, skupaj s sindikati visokega šolstva in znanosti, da se gre s plačami še za en odstotek niž e in sredstva usmeri v izobraževanje, pa glavni pogajalec na plenarnih pogajanjih tega ni niti omenil. Ohranili smo agencijo za knjigo in filmski center. Zagotovili smo neokrnjena sredstva za pripravo športnikov za olimpijske igre in našli, v okviru možnega, razmeroma razumno rešitev avtorskih honorarjev. V prihodnjih tednih bomo objavili razpise za več kot 20 milijonov evropskih sredstev, na katere se bodo prijavile predvsem univerze.
Če bo prišlo do rahljanja ZUJF, bom izpostavil vprašanja v svojem resorju. Rešitev večine problemov znanosti in visokega šolstva stane približno toliko kot zelo glasne zahteve po popravkih izrednih pokojnin. Odločitve o tem, za kaj je več in za kaj je manj denarja, so na koncu politične in odvisne predvsem od prepričljivosti in kredibilnosti zagovornikov neke postavke. Tako ministra kot tudi in predvsem sektorja, ki ga minister financira. Tukaj žal nisem imel posebno učinkovite pomoči. To priložnost je v zelo občutljivem trenutku, ko se pripravlja razrez proračuna za leti 2013 in 2014, zamudil tudi prof. dr. Pejovnik v članku v Delu 28. julija 2012.
Široko se je razpisal o odnosu med javnim in zasebnim , kot da bi štirje odstotki finančnih sredstev za zasebno visoko šolstvo lahko predstavljali kakršnokoli grožnjo. Če uči javna šola, je to »družbeno koristno, tvorno in temeljno«, če uči zasebna šola, pa je to »podjetništvo«.
Protiargumenti in bistvo
»Družbeno koristne« ustanove ne postanejo zaradi svojega lastniškega ali formalnopravnega statusa, ampak zaradi svojega prispevka družbi. Pa menda podjetja, kot so Krka, Pipistrel, Elan, Gorenje …, niso »družbeno koristna« zato, ker so zasebna? Si kdo upa trditi, da je zasebni Stanford manj »družbeno koristen« od javnega Berkleyja?
Bistvo je nekje drugje. Rektor si pripisuje pravico, da davkoplačevalcem za univerzo, ki je »neprecenljiva«, »družbeno koristna« in javna ter »nerazdružljivi steber zgodovinskega boja za slovenski narod in slovensko državo« izda poljubno visok račun.
Če bi namesto o neprecenljivih »stebrih zgodovinskega boja« rektor pisal o tem, čemu vse se je univerza že odpovedala, kako se racionalizira, kako izkorišča možnosti varčevanja, ki ji jih daje ZUJF, kako v poslovanje vključuje bogate prihodke podjetij, ki jih je ustanovila, ali pa tiste, ki jih njeni zaposleni ustvarjajo na trgu …, bi mi pomagal pri prepričevanju kolegov v vladi, da bi v korist visokega šolstva morda zmanjšali kakšno socialno pravico za 100.000 brezposelnih, še zmanjšali pravice iz porodniških dopustov, upokojencem odvzeli še kak dodatek, odmaknili investicijo v novo hematologijo, dvignili kak davek ipd.
Tako pa rektor razume, kot da je proračun samopostrežna trgovina, ki mora vsakomur deliti po njegovih potrebah, vsakdo pa bo prispeval po svojih sposobnostih. Miselnost je od nekod znana, ampak v tej krizi je davkoplačevalci ne morejo več financirati.
Vemo, da je znanje pomembno, ne moremo pa si pomagati s podatkom, da je neprecenljivo. Pogosto povem, da se strinjam z OECD, da v visoko šolstvo na študenta vlagamo premalo, vrtci, osnovno in srednje šolstvo pa so predragi. Ni dovolj povedati, da na študenta vlagamo manj evrov kakor v Avstriji. Če pa v diplomanta vložimo manj povprečnih slovenskih plač kot v primerljivih državah, je to argument, ki prepriča celotno vlado.
Če porabniki proračuna ne dobijo toliko, kot bi si želeli, to ni zato, ker bi imel minister veselje, da »s svojim odnosom in dejanji uničuje pogoje za kvalitetno javno visoko šolstvo in znanost«.
Kot nekdanji državni sekretar bi rektor lahko vedel, da razrez proračuna pripravi ministrstvo za finance, in ne ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ). In prvi tak razrez rebalansa je bil za MIZKŠ okrog 250 milijonov evrov nižji od na koncu sprejetega. Ne, »nismo jaz in moji sodelavci predlagali takšnega prevelikega zmanjšanja «, kot nam rektor na zelo umazan način poskuša podtakniti. Zdaj pa bi že upal, da celo na rektoratih univerz opazijo , da je finančno stanje v državi kritično in da se proračun ne zmanjšuje iz kakšnega posebnega sadističnega užitka resornih ministrov.
Univerze država financira v kosu. Ne financira posebej napredovanj, ne financira te ali one fakultete, tega ali onega profesorja, regresov za dopust, prevoza na delo kot tudi ne amortizacije ali odprave tretje in četrte četrtine plačnih nesorazmerij. Ta kos delijo univerze v okviru svoje avtonomije.
Univerze bodo letos dobile od šest do osem odstotkov manj sredstev kakor lani. Tudi jaz s tem nisem zadovoljen, ampak to znižanje je vendarle manjše kot marsikje drugje v javnem sektorju. Tudi zaradi pomena, ki ga ima izobraževanje, in tudi zato, ker so slovenske univerze dobre. V tem se z rektorjem strinjava. To je prispevek, ki ga visoko šolstvo sicer s težavo, pa vendarle še nekako lahko da k uravnoteženju javnih financ.
Kvaliteta je povezana z denarjem, ni pa denar edino, kar na kakovost pouka in raziskovanje vpliva. V časih, ko imamo denarja manj na vseh področjih, bi si želel, da bi debata z rektorji tekla predvsem o tem, kako jim lahko pomagamo, da bodo z manj delali bolje.
Pametno bi bilo, da se zmanjševanje sredstev za visoko šolstvo, znanost in kulturo zdaj ustavi. Toda tekmujemo za iste davkoplačevalske evre kot sociala, zdravstvo, upokojenci, varnost, sodstvo, infrastruktura ipd. Mene o tem ni treba prepričevati. Javnost pa potrebuje boljše argumente od teh, ki jih je naštel prof. Pejovnik.
––––––
prof. dr. Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport
