Tiskane izdaje
Besednjak zagovornikov horuk uvajanja angleščine na slovenske univerze je poln všečnih floskul, za katerimi pa se skriva praznina. Ena takih je npr., »da mora biti znanost internacionalna«. Z na hitro uvedeno angleščino naj bi se »slovenska znanost internacionalizirala«, kar pa vsaj meni zveni enako, kot če bi mi kdo zatrjeval, da mora »slovenska kultura postati kulturna«. Spoštovani gospod rektor Svetlik, saj znanost, ki ni internacionalna, vendar sploh ni znanost! In mar boste trdili, da doslej, ko se nismo na vseh koncih spakovali po angleško, temveč smo govorili in objavljali tudi v drugih jezikih, v Sloveniji sploh nismo imeli internacionalne znanosti? Z nekakšnim novorekom zgolj v angleščini pa naj bi tako znanost končno le dobili, z njo pa še privabljali tuje študente? – Po mojem mnenju pa tuji študenti prihajajo študirat na slovenske univerze predvsem takrat, kadar imajo pri nas kaj poslušati, kar pomeni, da moramo imeti odlične profesorje, strokovnjake in znanstvenike s kakovostnimi objavami, obenem pa tudi take, ki se svojim študentom požrtvovalno pedagoško posvečajo. V Sloveniji pa žal pogosto vidimo, da se nekateri zaslužkarsko podijo s fakultete na fakulteto, z ene visoke šole na drugo, pri tem pa še z ene politične funkcije na drugo. Objavljajo komaj kaj, pa še to ponavadi v številnem soavtorstvu, da nabirajo sicris točke. S takimi ljudmi, ki se samo pretvarjajo, da so znanstveniki, nikoli ne bomo imeli nobene znanosti, kaj šele internacionalne, pa če bomo še tako uslužno zavijali po angleško. V tujini sem videla, da gredo študentje študirat tja, kjer dober profesor predava zanimive predmete in kjer ponujajo privlačne študijske programe.
Načrtovano poangleženje
Strinjam se z vami, gospod rektor, da je znanost univerzalna, saj je taka vendar od nekdaj bila. Toda znanost, gospod rektor, nikoli ne postane univerzalna z zanikovanjem maternega in državnega jezika. Univerzalna postane z mednarodno primerljivimi znanstvenimi deli, ki tako doma kot tudi v tujini nekaj pomenijo. In če bi slovenska država zares želela podpirati slovensko znanost, bi ji morala prvič nameniti več denarja za raziskave, drugič pa sistematično okrepiti prevajanje slovenskih znanstvenih del v tuje jezike.
Kot rektor med drugim na videz dopadljivo nadaljujete: »Učni jezik na naših univerzah je slovenski. Vendar izobraževanje, če naj dosega cilje kakovosti, ne more potekati zgolj znotraj nacionalnih meja in v maternem jeziku.« Vendar tudi s tem žal ne poveste nič novega, saj že doslej ni bilo drugače. Kdor je želel razširiti svoja obzorja, se je moral učiti tujih jezikov ter tudi fizično prestopiti meje domačega sveta, se izobraževati in/ali delati tudi v tujini. V tujini pa se je seveda šolal v tujem jeziku, ki se ga je moral naučiti. Zato enako pričakujemo od tujcev: da se naučijo slovenščine, če želijo študirati v Sloveniji. Toda kot rektor se za načrtovano poangleženje slovenskih univerz izgovarjate na »globalizacijo«. Med drugim pišete: »Tudi če univerze v izobraževanje ne bi vključevale tujih študentov, bi iz navedenih razlogov kazalo del izobraževanja izvajati v tujem jeziku.« In na tem mestu se moramo ustaviti.
Pozabili ste, da univerzitetno izobraževanje v tujih jezikih na slovenskih univerzah že obstaja, kot del ali pa v celoti, na primer na slavistiki, anglistiki, germanistiki, hispanistiki, romanistiki, hungaristiki, skratka, povsod tam, kjer študenti študirajo tuje jezike in književnosti. A tudi na drugih fakultetah že doslej nikoli ni bilo nobenih zadržkov ali težav, kadar so k nam prihajali gostujoči profesorji iz tujine, saj so lahko vselej predavali v tujih jezikih, študentom pa ni nihče branil stika z njimi. – In kaj potemtakem sploh hočete? Odgovor je lahko en sam: po novem naj bi tudi slovenski profesorji na slovenskih univerzah slovenskim (!) študentom predavali po angleško. In čakali, da s to angleško vabo k sebi primamijo še tujce, od katerih si univerze obetajo šolnine. Kako pa bo to videti v praksi? – Slovenski profesorji naj bi v angleščini ne le predavali, temveč tudi vodili seminarske vaje, usmerjali zapletene diskusije, izvajali izpite, mentorirali diplomska, magistrska in doktorska dela na različnih področjih, na najrazličnejše teme, tako družboslovne kot humanistične in naravoslovne …, pri čemer pa nihče ne bo preverjal, ali slovenski profesorji angleško sploh dovolj dobro znajo, ali imajo ustrezna spričevala za tako početje ali pa so absolvirali angleščino le na kakih šnelkurzih … To je popolnoma sprevrženo pojmovanje univerzitetne internacionalizacije, saj ta ne pomeni predavanj samo v enem (angleškem) jeziku, temveč ravno obratno: študenti naj bi se učili različnih tujih jezikov ter z njimi povezanih kultur. S tako podstavo je bil osnovan tudi program Erasmus.
Večina ni dvojezična
Sprašujem se, kako lahko kot rektor slovenske javne univerze, ki bi morala krepiti in razvijati slovenski znanstveni jezik, podpirate zakonske predloge, ki bodo dolgoročno škodljivi? Tisti namreč, ki tako poenostavljeno razmišljajo o jeziku, ne poznajo bogastva in raznolikosti niti lastnega, kaj šele drugih jezikov. Znanje jezikov razumejo le kot pogovorno znanje, ne razumejo pa registra vseh zahtevnih leg, ki jih mora univerzitetni profesor obvladati, kadar hoče kvalitetno predavati in pisati znanstvena dela. Za vsakim jezikom se namreč skriva bogat kulturnozgodovinski horizont. Predavanja v »evroangleščini«, v priročni spakedranščini, bodo na slovenskih univerzah zanesljivo znižala kakovost, saj bodo potekala v samookleščenem, poenostavljenem jeziku, vodila pa bodo tudi v osiromašenje slovenskega strokovnega in znanstvenega jezika.
Naslednja vaša zmota pa tiči v izjavi, da »morajo biti raziskovalci najmanj dvojezični«. Ali veste, kaj pomeni biti dvojezičen? Dvojezični so ljudje, ki so ponavadi od otroštva dalje doraščali z dvema jezikoma, z dvema kulturama. Dvojezičen pa nikakor ni Slovenec, ki je odraščal s slovenščino v slovenskem okolju in se v njej izobraževal, angleško pa se je naučil dodatno v šoli (na univerzi, v tujini). Tak človek je še vedno enojezičen, kar pomeni, da zna materni jezik boljše od tujega. Z gotovostjo lahko trdim, da večina slovenskih raziskovalcev ni dvojezičnih. Slovenščina je jezik, v katerem govorimo, molimo, sanjamo, ljubimo, se prepiramo, pišemo znanstvene, publicistične in literarne tekste. To je jezik, v katerem se je oblikovalo naše mišljenje, je izkaznica naše osebne in nacionalne identitete. Slovenščina je tudi eden od uradnih jezikov Evropske unije. Zato vas prosim, gospod rektor, da nas nehate posiljevati z angleščino. Kot rektor slovenske javne univerze bi morali biti varuh slovenščine, ne pa njen grobar.
––––––
Prispevek je mnenje avtorice
Gostujoče pero
Red. prof. dr. Silvija Borovnik
Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru
