Tiskane izdaje
Jože Toporišič je edini jezikoslovec daleč naokoli, ki mu je uspelo iz jezikoslovja narediti skoraj zvezdniški poklic, pri čemer njegova osebnost seveda ni naravnana v zvezdništvo. Res pa je, da ima dve podobni lastnosti: prvič, je trmasto vztrajen in nepoboljšljivo samosvoj, in drugič, zna se požvižgati na mnenja, ki mu niso v prid.
K njegovi slavi prvega in vsemu slovenskemu ter slovanskemu svetu znanega jezikoslovca so pripomogle predvsem »objektivne« okoliščine: ko je bil ravno prav mlad, to je bilo v prvem povojnem desetletju, je evropsko jezikoslovje iz stare filološke prakse dokončno vstopilo v strukturalistično paradigmo.
Toporišič je še pravočasno vstopil na zadnji vlak, in to v Zagrebu, ker mu na ljubljansko slavistiko po končanem študiju ni uspelo priti. Zakaj ne, je pač ena od socialističnih slovenskih zgodb, toda vprašanje je, ali bi bila njegova znanstvena pot enako uspešna, če bi mu tedaj uspelo.
Druga pomembna okoliščina je povezana z dejstvom, da mu je bilo, inovatorju, tradicionalno slovensko jezikoslovje sicer nenaklonjeno, toda na svoji strani je imel, čeprav nekdanji skoraj lemenatar, socialistično oblast, ki se je z njim lahko obrnila proti konservativnemu tradicionalizmu, za povrh obarvanem pretežno klerikalno.
Skratka, v petdesetih letih je nastal teoretski vakuum in Toporišič je že v šestdesetih
s prvo verzijo Slovenske slovnice pokazal, s čim ga lahko napolni. Tretja okoliščina je njegov, kot rečeno, trmasti značaj, povezan z neizmerno delavnostjo, ki traja do današnjih dni, čeprav je že več kot poldrugo desetletje v pokoju.
Biografski dokumentarec v režiji Slavka Hrena, posnet ob njegovi petinosemdesetletnici, vsega tega ozadja ni mogel pokazati, vanj pravzaprav tudi ne sodi, dobro pa je pokazal površino vseh slavonosnih okoliščin. Pogrešali smo pričevanja sedanjih aktivnih jezikoslovcev (njihove odsotnosti samo dr. Marko Jesenšek z mariborske slovenistike in mag. Velemir Gjurin kot njegov nekdanji asistent seveda nista mogla pokrpati).
Njegova strokovna avtoriteta, ki se je na nižjih pedagoških nivojih kazala celo kot strah pred njim, temelji na dejstvu, da je njegova slovnica vstopila v šole v »surovem« znanstvenem stanju, brez ustrezne metodološke spremljave (o tem je mimogrede jasno spregovoril njegov akademski kolega Matjaž Kmecl), in tu bi morda tudi glas (zdaj že večinoma nekdanjih) srednješolskih učiteljev lahko marsikaj osvetlil za nazaj. Tako je nastala na pol ljudska fama o Toporišiču, o katerem so nekateri prepričani (to sem nekoč že zapisal), da si je slovenščino, kakršno »moramo« govoriti in pisati, kratko malo izmislil.
Srečnejšo roko je imel dokumentarec pri prikazovanju njegove osebne in zasebne pojavnosti, kar je za tak »človeški« portret bistveno. In res je Toporišič kot človek zasijal v krotkosti, blagosti in vedrini, kakor ga skoraj nismo vajeni, tudi v spontani neposrednosti, ampak te smo vajeni.
Zdaj, ko zanj status akademika ni več tako usodnega pomena, je prišla na dan tudi njegova »ljudskost«, ki je ves čas tlela pod površjem, zdaj pa se je, v zavetju domačega kraja in sorodnic, pokazala kot naravna dimenzija njegovega značaja. Zadnja sekvenca, v kateri Toporišič recitira Murnovo pesem o črnem vranu (morda ga ne bi bilo treba postaviti ravno pred Klinični center), je pokazala na človeka, ki je res posvetil življenje eni sami stvari, slovenskemu jezikoslovju, ampak skozi to eno in glavno stvar preseva še mnogo drugih, ki so morale čakati v senci. Peter Kolšek Jože Toporišič podpis2 podpis3 Navodilo:
