Tiskane izdaje
Javni prostor je že dlje časa prežet z zasebnimi kapitalističnimi interesi, ki se maskirajo kot javno dobro in oblikujejo novo »javnost«. Naomi Klein v tozadevni študiji No Logo pravi, da se je blagovna znamka zalezla v mestni prostor (ta je imel nekoč določeno drugo namenskost) in ga zasužnjila mestni prostor. Pročelja stavb so imela estetsko, arhitekturno vrednost, danes pa se vse bolj skrivajo za reklamnimi plakati. Eden takšnih preobratov se je zgodil tudi na področju javnega prevoza.
LPP je pred nekaj leti v ljubljanske mestne avtobuse vgradil digitalne zaslone, ki z oglasi (večinoma) zasebnih podjetij (na podoben način) posegajo v javni prostor. Kot izvemo na spletni strani podjetja, ki razvija in upravlja sistem Javnega multimedija GEM, gre za 124 avtobusov s 444 zasloni, ki po podatkih, pridobljenih na spletni strani podjetja, dosežejo več kot 100.000 unikatnih posameznikov na dan. Oglas je na zaslonu dnevno lahko predvajan do 51-krat, kar pomeni, da v enomesečni kampanji preseže 600.000 predvajanj. Javno podjetje LPP ima v svojem aktu o ustanovitvi zapisano, da je ena izmed njihovih dejavnosti tudi posredovanje oglaševalskega prostora. Na prodaj je torej javni prostor, potniki se oglaševanju ne morejo izogniti niti na največjem javnem prevozniku v glavnem mestu.
Sporočila na digitalnem zaslonu sicer niso vsa neposredno oglaševalska. Po besedah podjetja je na zaslonih več kot polovica uredniških vsebin. Zasloni se obnašajo kot javni medij in imajo določeno uredniško politiko. Posredujejo namreč izbrane novice tiskovnih agencij, lepotne, modne in zdravstvene nasvete ter čenče, spodnji pas zaslona pa je interaktiven, saj so v njem prikazane SMS vsebine.
Zasebne misli v SMS komentarjih se mešajo z informacijami javnega značaja. Uredniške vsebine so tako lahko občasno informativne, na primer tedaj, ko napovedujejo kulturne prireditve in uporabljajo žanr novice, da obveščajo o aktualnih političnih dogodkih. Večinoma pa so sporočila na zaslonih odveč. Takšen je denimo horoskop, ki zavzame nesorazmerno veliko prostora in časa. GEM ima torej jasno politiko, to je oglaševanje preko posredovanja vsebin, ki so za ljudi bolj zanimive od samih oglasov. Še več, z GEM-om sta se spremenila funkcija in status mestnega avtobusa – javni prevoznik je postal oglaševalski prostor na kolesih.
Zasloni nedvomno privabljajo pogled potnika in imajo vse možnosti, da posredujejo več novičarskih in za potnike koristnih vsebin. Praktične, a trenutno skoraj neobstoječe ali pa vsaj zelo dobro skrite so informacije o stanju na cestah in spremembah avtobusnih prog. Še drugače, »uredniki« skušajo slediti formuli »za vsakega nekaj«, vendar so prezrli, da so nekatere vsebine za potnike javnega prevoza pomembnejše od drugih, nekatere pa na avtobus ne sodijo. Izkupiček uredniške politike GEM je medij, ki deluje kot rumene revije ali revije o zdravju in športu, ne upošteva pa svojega »ciljnega občinstva« oziroma na vsiljiv način oblikuje novega. Vprašanje je, ali so za navezo GEM in LPP na prvem mestu potniki ali potrošniki; ali se primarno poslanstvo javnega prevoznika sploh rima z oglaševanjem.
