#fail

Dragi moji: nikar ne mislite, da se demantiram, opravičujem ali pritožujem. Rad bi samo ugotovil, kaj se je zgodilo, da je iz muhe nastal slon.

Najprej pa kratek povzetek za tiste, ki živijo v dobrem, starem svetu tiskanih medijev.

V torek popoldan, malo pred pol šesto, sem opazil, da na računalnik prihajajo tviti z osupljivo hitrostjo. Sledim malo manj kot 700 ljudem in medijem, zato je bilo nenavadno, da se je vsako sekundo pojavil nov tvit ali dva.

Šlo je za tako rekoč live coverage finalnega dvoboja Urške Žolnir v judu na olimpijskih igrah v Londonu. Ljudje so navijali in trepetali in na druge načine stopnjevali suspenz, kot da spremljajo Križajev drugi tek v Wengnu 20. januarja 1980. (Bil sem tam. Mislim, pred televizorjem – in se drl.)

Kaj neki je ljudi popadlo, sem razmišljal, da tako strastno spremljajo tak nepopularen in neljudski šport? Takšne drame ni bilo na Twitterju že od takrat, ko je ob nedeljskih večerih skoraj ves komentariat sto na uro tvital o oddaji Slovenija ima talent!

Teorija je bila pri roki in tako sem ob 17:33 tvitnil: »Od meta kladiva do ženske rokoborbe: to je samo patološko hlepenje ubogega naroda po samopotrditvi.«

Na to temo bi bilo verjetno bolje napisati célo kolumno – pa je nisem, ker bi rabil več kot pol minute časa.
In roko na srce, v tistem trenutku predvsem nisem pomislil, da bi sredi ljudskega rajanja, ki je izbruhnilo po zmagi naše judoistke, prav nič izjemen in povsem nedolžen tvit pri 7500 followerjih lahko prerasel v štalo. Pa je – in to hitro. Pripombe v razponu od nestrinjanja pa do ogorčenja in v vseh niansah (ne)vljudnosti so začele kar deževati.

Najbrž tega ne bi objavil, če bi pomislil na okoliščine in posledice. A dejstvo je, da sem dregnil v osje gnezdo. To resda ni bilo pametno in tudi ne lepo.

Šele zvečer, med Odmevi, ko sem jo videl na posnetkih, sem se spomnil, katera je v resnici Urška Žolnir. Do takrat sem imel namreč v glavi sliko Lucije Polavder. Tako sem ob 22:07 tvitnil: »Mislil sem, da je Urška Žolnir tista bajsa, ki dela reklamo za salame. Zdaj sem se spomnil, da je to Lucija Polavder.«

To je sodu šele zares izbilo dno!

Dva dni pozneje grem kopat po računalniku, ali sem že kdaj nekoga javno opisal kot bajso ali bajsa. Če odštejem Tita ob neki obletnici in v času objave štirimesečnega sinka (»bajsasti ljubitelj cigar« oz. »najlepši mali bajsek na svetu«), sem kaj takega objavil samo enkrat – čeprav za tri osebe naenkrat –, in sicer 4. januarja 1997 v kolumni z naslovom My Fat Lady v Sobotni prilogi Dela. Šlo je za kritiko ne zelo smešne silvestrske oddaje TVS, v kateri so nastopile Desa Muck, Ljerka Belak in Šerbi, kot nekakšen Stan in Ollie brez Stana, samo v troje. Poleg besede »bajse« sem v tekstu uporabil tudi druge nekorektne besede kot »bunka«, »debeluhi« in »debele Slovenke« ali vsaj eksplicitne kot »salo« in »kilaža«.

Petnajst let nazaj so standardi objavljivosti v slovenskih medijih že postajali ohlapnejši, a so le bili bolj rigorozni od današnjih. Kako to, torej, da je moja nekorektnost, da je nekdo bajsa, takrat šla mimo brez posledic – in to v najprominentnejšem tedenskem glasilu nacionalne publicistike –, danes pa me ljudje pozivajo, naj se opravičim za benigno nesramnost na socialnem omrežju, niti ne v mediju, ali celo zahtevajo sankcije? Kaj se je zgodilo? Je to puritanizem, konformizem? Odkod sta se vzela?

Razlog vidim v Twitterju.

Hvala bogu, da ga imamo. Prepričan sem, da gre za eno najpomembnejših komunikacijskih, kulturnih, družbenih, morda celo civilizacijskih pridobitev zadnjih let.

Toda pri vsej svoji koristnosti, zabavnosti in emancipativnosti ima tudi temnejše plati. Z demokratičnostjo in dostopnostjo v nas vzbuja idejo, da je konec s starimi, v analognem svetu prevladujočimi hierarhijami, kompetencami in meritornostjo. Pa ni tako: pamet ostaja pamet, neumnost pa neumnost – toda Twitter hoče to postaviti na glavo.

A to še ni najbolj zaskrbljujoče. Huje je Twitter enačiti z mediji. Zanimivo, to radi počnejo tako twitterski insajderji kot medijci sami. Ta pomota izvira iz tega, da imajo lahko nekatere objave na Twitterju enak namen in enake posledice kot objave v klasičnih medijih in da so pogosto poljubno izmenljive ali uporabne za obe strani.

Toda na Twitterju ne veljajo vedno in nujno enaka pravila izražanja kot v medijih. Čeprav na Twitterju objavljamo (poleg multimedijskih vsebin) pisano besedo, naši zapisi po vsebini, tonu, nivoju in pravilih – slovničnih in družbenih – bolj spominjajo na ustni način komunikacije, natančneje na konverzacijo. Seveda pa te meje niso jasne, izrazi in načini izražanja lahko sem in tja prehajajo.

Na Twitterju je veliko kritičnih ljudi, ki so marsikdaj – pa spet ne prepogosto – bolj pametni od medijev in politikov in imajo nanje upravičene pripombe. A to je v majhni, stisnjeni in samozadovoljni skupnosti, kakršna je Slovenija, še tem bolj preraslo racionalne in socialne meje državljanske ozaveščenosti. Twitter je postal zrcalna, obrnjena slika medijev – a ker je decentraliziran, je tudi psov čuvajev še tem več in vsi so pač sitne čivave. Tako postaja Twitter leglo teroriziranja s politično korektnostjo, češ, pri nas na internetu to delamo drugače kot v medijih, ki so tako ali tako vsi #fail.

Oportunizem enih in drugih pa le ima zasluge, da je ravnotežje, če že ne sodelovanje, nekako vzpostavljeno. Klasični mediji so vendarle upoštevanja vredni producenti vsebin, brez katerih bi se Twitter sesul vase. Po drugi strani pa je tudi dovolj fancy, da se klasični mediji s prijaznim posvečanjem pozornosti, z izposojo včasih bolj originalnih tém in zgodb ter z merjenjem pulsa od Twitterja navzemajo videza modernosti, ažurnosti, človeškosti.

Del moje službe kolumnista je, da bralci v moj tekst projicirajo fantazme – o meni, o sebi, o družbi. Vsak teden jim dam tekst na razpolago in naš tihi deal je takšen: oni mi dajo toliko svobode, kolikor je jaz dam njim (ali obratno).

Na Twitterju pa to ne gre tako. Digitalna bližina, enak status vseh in sočasnost dajeta čivavam pravico, da od vseh sodelujočih terjajo večinska, preverjena, konformna, sanitizirana, uniformirana čustva, mnenja, ideje in ravnanja. Tu ni prostora za drugače misleče. Najvišja stopnja svobode je, da lahko spadaš v drugi tabor – kjer pa tudi ne smeš biti sam. Prostora za individualizem tukaj ni.

PS: Se opravičujem, da sem pisal o tako trivialni temi. Toda nisem jaz tisti, ki je naredil slona iz te muhe.