Tiskane izdaje
Strah. Vzdušje strahu. Epidemija strahu. Industrija strahu. Povsod in ves čas. V medijih, na socialnih omrežjih, v visoki = nizki politiki, na ulici. Strah, kuga našega časa, cveti in ruši vse pred seboj. Teroristični napad v Berlinu, tektonsko bruhanje panike, tako rekoč poziv k splošni mobilizaciji. Atentat na ruskega veleposlanika v Ankari – začetek tretje svetovne vojne: Princip ni isti, vse ostalo pa niso podrobnosti. Neprestano bombardiranje z mnenji, osnovanimi na niču in ničevosti. Brez predaha, na strašno visokem srčnem utripu, ki megli presojo in mnoge obsoja na smrt.
Kot da bi živeli v osrčju globalne marketinške centrifuge, tega gigantskega pralnega stroja, ki biokemično (o)pere možgane in ustvarja idealne pogoje za skrajno konfliktno zgodovino prihodnosti. Nikoli več = vedno znova. Na pogon visokooktanskega strahu. In strahovlade.
Strah je darilo skrajnim politikam. Strah je predaja (brez boja). Strah je smrtonosna vaba. Strah je šibkost podarjene moči. Strah je temelj sovraštva. Strah je – v kontekstu mednarodnih odnosov in na ravni najbolj banalnega bivanja – moderen. Strah je alibi. Strah je hkrati vzrok in posledica.
Strah je neznanje. Strah je aroganca. Strah je ignoranca. Strah krade upanje in onemogoča zaupanje. Strah je večni zasilni izhod. Strah je odsotnost primarnega čudenja. Strah je šibkost biti. Strah je refleks ter akutno in kronično pomanjkanje refleksije. Strah je večno iskanje krivcev nekje tam zunaj. Strah je prelaganje odgovornosti. Strah je ošabnost. Strah je privilegij.
Strah je vrhunski tržni produkt, ki nase »lepi« vrsto ključnih poslov našega časa: od trgovine z orožjem do strme rasti zasebnih varnostnih podjetij. Strah vodi v razčlovečenost. Strah ubija. Strah krči svobodo. Strah je linija najmanjšega odpora. Strah vodi v odvisnost. Strah slepi. Strah podkupuje. Strah zasvaja. Strah je valilnica laži, ključ »poresnične družbe«. Strah željo po pomoči drugemu označuje za osebnostno motnjo. Strah je neusahljiva potreba po nedotaknjenosti osebnega miru. Strah je osebni, družbeni in politični egoizem. Strah je stanje (nerealiziranega) duha.
Strah je v času, ko le še redko kdo postavlja vprašanja, vsi pa imajo odgovore – najbolj napačen odgovor. Strah je agresija. Strah vodi v vojne. Strah ustvarja potrebo po vladanju, podrejanju, ponižanju, zasužnjevanju, izkoriščanju. Narave, živali, sočloveka. Strah je uničenje in pohlep. Strah ugaša luči, eno za drugo.
Strah – tudi pred izgubo političnih funkcij in privilegijev – gradi slonokoščene stolpe in nemočne ljudi zapira v koncentracijska taborišča 21. stoletja. Strah zida fašistoidne zidove in (ne le) ob mejah vleče stotine kilometrov bodeče žice. Strah – pred znanim in neznanim – potaplja begunske ladje in čolne ter Mare Nostrum, naše morje, spreminja v morje smrti. Strah sto tisoče ljudi na begu obsoja na neopisljivo trpljenje, jih ponižuje, jim jemlje identiteto in prihodnost ter jih spreminja v številke; v statistiko. Strahu – in ničesar drugega – se je treba bati.
