Iz azijskega zornega kota: Olimpijski duh

Nikakršnega dvoma ni, da je Peking pred štirimi leti postavil nove mejnike pri razsipavanju denarja med pripravami za olimpijske igre. To je bilo leta 2008, tik preden so zahodne gospodarske sile priznale, da so zabredle v globoko finančno krizo, in preden so Kitajci široko odprtih rok dali vedeti, da na politični oder stopa nov globalni voditelj. Zdaj od Londona pričakujejo, da bo sredi evropske krize pokazal, da varčevanje ne more preprečiti ljudem, da bi poskušali biti čedalje boljši, hitrejši in močnejši, čeprav ne morejo neposredno vplivati na uravnotežen proračun in stabilizacijo velike finančne strukture.

Ko je kitajska športna propaganda predstavila geslo »en svet, ene sanje«, smo v ozadju verbalne romantike pastelnih barv lahko razbrali, da je Peking mesto, kjer uresničujejo takšne sanje in kjer je svet dobrodošel ne le kot občinstvo, ampak tudi kot vir inovacij in oblikovanja, ki se lahko čudovito združi s kitajsko množičnostjo in disciplino. Spomnimo se odprtja prejšnjih olimpijskih iger na stadionu »Ptičje gnezdo«: glavni umetniški svetovalec pri gradnji je bil Ai Weiwei. Bili smo prepričani, da bodo po mojstrskem prižigu olimpijske bakle zagotovili politične spremembe na Kitajskem in da bo v zdravem športnem telesu končno spregovoril svoboden duh državljanov.

»Ptičje gnezdo« danes sameva, Ai Weiwei razmišlja o izkušnji v zaporu in se kot obupan umetnik sporazumeva s skrivnimi kamerami, ki ga spremljajo. Celo smog se je zgostil, čist zrak je ostal še ena od neizpolnjenih obljub. Kljub vsemu je Peking ostal v spominu kot nepozaben gostitelj, zato od Londona pričakujejo, da bo ovrgel trditve tistih, ki so bili tako navdušeni nad veličastno športno prireditvijo na Kitajskem, da so pred štirimi leti razglasili »konec olimpijskih iger, kakor smo jih poznali doslej«.

Naj olimpijske igre v Londonu ne stanejo več kot 40 milijard dolarjev, kolikor so stale tiste v Pekingu, in naj spodbujajo pravi športni duh in strpnost med ljudmi! V nasprotju s Kitajcem Zhang Yimoujem, ki je kot režiser slovesnosti prikazal robotsko harmonijo 15.000 dobro pripravljenih vojakov, naj se Danny Boyle zdaj raje poigra z evropskim ustvarjalnim kaosom! Naj nam na »Čudežnem otočju«, kakor so poimenovali slavnostno predstavo ob odprtju letošnjih iger, pričarajo preplet sanj in resničnosti, s kakršnim je človeštvo skozi stoletja odkrivalo lepote življenja!

Vendar se je treba zavedati, da Peking in London povezuje skupna globalna stvarnost. Tekstilne delavnice v mestu Wuyi v pokrajini Zhejiang pravkar šivajo zadnjo pošiljko od 40 milijonov državnih zastav, ki bodo plapolale na olimpijskih stadionih. V ZDA so se že začeli prepirati o tem, zakaj bo ameriška reprezentanca na slavnostnem odprtju korakala v uniformah, sešitih na Kitajskem, a so se nato prepiri umirili. Tudi slovenska reprezentanca bo na olimpijskih igrah oblečena v drese in trenirke kitajskega sponzorja Peak Sport – naj vsem prinesejo srečo in in čim več športnih uspehov!

Kitajska bo močno zaznamovala olimpijske igre v Londonu. Vsi si bodo, kot Kitajci pred štirimi leti, prizadevali osvojiti čim več zlatih kolajn, prireditelji pa za še ene nepozabne igre. Spominjali se bomo, kako je Peking brez napak prvič organiziral pomembno športno prireditev in uživali v vsem, kar bodo Britanci naredili enako dobro in hkrati nekoliko drugače. Pomembneje od tekmovanja je sprejeti optimistični duh olimpijskih iger, na katerem temelji vse, kar je v človeku človeškega.