Kapelice oziroma človekova volja je pred razumom

Kapela je (po s lovenskem etimološkem leksikonu) manjša samostojna sakralna stavba ali prostor v večji zgradbi, na primer v cerkvi (prizidana manjša zgradba). Ko smo gradili hišo, kar je izvrstno izvedel arhitekt Ivan Priman, je bilo treba še kaj postoriti po okolici, med drugim za utrditev zemljišča postaviti kar visok zid. In so zidarji postavljali kamen na kamen. Priman se je domislil, da ne bi bilo neumno pustiti odprtine, v kateri bi čemela kanta za smeti. Rečeno, storjeno.

Ampak naš nesluteni razvoj gre svojo pot; kante za smeti, v katere bi po kardinalu Rodetu metali umrle starše, je komunala zamenjala z mnogo večjimi, s »sanitarnimi otoki«, do takega otoka pa se lahko pripeljem samo z avtom. Komunala se ni nikoli potrudila do tistega mojega zidu, kjer naj bi bila skromna kanta za smeti. Tako je, revica, še vedno prazna in malce sem jo potolažil z lepo narezanimi domačimi drvmi. Najprej estetika, potem komunala! Vendar mi nekaj ne da miru in tisto lepo vdolbino v zidu tu in tam potuhnjeno ošvrknem: Ali ne bi mogla biti kapelica?!

Seveda bi lahko bila krasna kapelica, pravzaprav idealna – ampak posvečena komu ali čemu? Kapelic je na Slovenskem kot listja in trave, v nekaterih Marije mežikajo, v drugih se vsake toliko zgodi kak čudež (predvsem ženskam), nekatere pa imajo že kar politični in meddržavni pomen. Predsednik vlade, ki je v mladih letih romal nekam v Jajce, se ima zdaj za poklicanega voditi obredje pred našimi kapelicami; hudo je biti izvržen iz vere, še huje je ateista pregnesti v vernika.

Vsakoletni spomin na tragično preminule ruske ujetnike na Vršiču naj bi bil predvsem spoštljiv spomin in izraz trajnega prijateljstva med narodoma, Rusi in Slovenci, našemu premieru pa je tudi to reč uspelo spolitizirati do skrajne profanosti. Iz njegovega kabineta jim je najprej uspelo kot govorca odstraniti zgodovinarja Jožeta Pirjevca, potem pa so še nekaj zmešetarili z venci: venec predsednika države ni bil dovolj dober, moral ga je položiti še najpomembnejši človek v državi.

Najprej bi ga morali v njegovem kabinetu podučiti, kaj je kapelica, lat. capella, ogrinjalo, prvotno menda svetišče, kjer naj bi bil shranjen plašč sv. Martina. Ampak v to sam ne verjamem, ker sem prepričan, da imajo »molilnice« te vrste predkrščansko zgodovino, in to v skoraj vseh civilizacijah. Mitraizem, recimo, so nam tudi Slovencem zapustili Rimljani, ko se je ta perzijski kult razširil po celotnem cesarstvu (gr. Mithras), po perzijsko bog svetlobe in sonca, pogosto je upodobljen kot bik. Kult je v 1. stoletju pred našim štetjem prišel v Rim – in je bil namenjen izključno moškim.

Koliko pravih moških je v naši politiki?

To neprijetno reč omenjamo izključno zavoljo tega, ker je tudi na Slovenskem iz tistih časov mnogo ostankov čaščenja Mitre, ki bi po sedanji pokrščanjeni govorici mirne duše bili »kapelice«. Ki jih je uničil čas. Ali pa so bile tako preproste, namenjene samo duhovnosti, da bi se jih katoliško baročno krščanstvo nemudoma odreklo. Kapelice se sicer oklepa sloves neke tihe pobožnosti; ni cerkev, vendar je še toliko bolj zavezujoča za dušo. Cerkev s svojo veličino, monumentalnostjo, strašljivostjo nas celo poniža v mrčes stvarstva, kapelica, kjer se vernik lahko sam ustavi, brez nadzornikov v talarjih, pa mu lahko pomeni nekakšno pribežališče. Spomnim se, da smo imeli kapelice nekako bolj v čislih kot velike cerkve, kamor smo otroci smeli vstopati le očedeni, dostojno in predvsem – tiho.

Kapele (po s lovenskem etimološkem leksikonu) postavljajo zlasti od 18. stoletja v zahvalo za čudežno ozdravljenje, srečno vrnitev z romanja v daljno deželo ali iz vojske, zaradi nesrečne smrti, za obrambo pred boleznimi, iz globoke vernosti posameznika itd. Praviloma je opremljena s preprostejšimi slikami ali kipci. Torej naj bi bila – v nasprotju z bliščem cerkva – skromna. Recimo tako skromna, kot so lesene cerkvice v Skandinaviji, kamor, na srečo, dolga roka Vatikana ne seže. V kapelicah se pravzaprav skriva nekaj poganskega, elementarnega; če je Cerkev avtocesta à la Dars, je kapelica vaška reč, ki jo imajo vsi dobri ljudje za svojo.

Žal pa so tudi ti morda najbolj pristni, najmanj izumetničeni sakralni objekti izpostavljeni zlorabam. Po novem celo zlorabam politike. Ruska kapela na Vršiču bi morala biti kot simbol nesreče in prijateljstva ter »preseganja« zgodovine nekaj nedotakljivega, vendar je zaskominala prste najbolj profane domače politike. Je že prav, da se pred kapelo vsako leto zberejo ruski in slovenski ugledneži, vendar je tokrat predsednik vlade šel predaleč. Spoštljiv spomin na nesrečne žrtve vojne ne more biti tema notranjepolitičnega obračunavanja. Tu lahko razpoznavamo »državniško« držo JJ, ki očitno še vedno tuhta bolj po grosupeljsko kot širše politično.

Državnik, ki za svoje rustikalne politične manevre zlorablja celo Rusko kapelico, pač ni državnik; je nekaj drugega. Kaj? Eksistencializem je razvil različne oblike, toda vsem sta skupna globok dvom in pogosta črnogledost glede zmožnosti človeškega razuma. Kljub razločkom med eksistencialisti naj bi jim bili skupni tile nazori: človekova volja je pred človekovim razumom; praktični interes je pred teoretično spekulacijo; osebno je pred abstraktnim; individualna eksistenca je pred splošno esenco; neposredna angažiranost je pred odmaknjeno objektivnostjo.

V teh nazorih opažam veliko skupnega s slovenskimi politiki, še posebej s tistimi, ki se silijo polagati vence v kapelicah. Vsi so pravzaprav eksistencialisti. Pokojni prijatelj Jean-Paul Sartre, nekakšen utemeljitelj eksistencializma, se jih ne bi sramoval. Človek je svoboden, pomembno je tisto, kar naredi iz sebe, pravi Sartre, njegova eksistenca ni vnaprej določena po esenci (bistvu), zato ni zavezan bogu, le sebi. Prosim, navedite mi slovenskega politika, ki ni eksistencialist! Toda hecno je, da prav ti eksistencialisti romajo pred kapele, tam polagajo vence in zgodovinarjem prepovedujejo izrekanje grešnih besed; za zgodovino je dovzetno samo tisto, kar uspe izustiti eksistencialistu. No, saj zaide tudi v cerkev, če je treba.

Kapela naj bi bila opremljena skromno. Toda pred njo se utegne zgoditi tak direndaj, da ga niti potujoči cirkus ne bi zmogel zorganizirati. Se moramo malce popraviti: Michelangelo je poslikal Sikstinsko kapelo, ki že sama po sebi prekaša ves Vatikan, in kar je najbolj zanimivo – tam izbirajo papeže (enklave) in tam se je v zgodovini očitno zgodilo marsikaj bolj nemarnega kot pred sleherno vaško kapelico.