Tiskane izdaje
Vprašanje, ali imajo mediji pravico objaviti novico o domnevah Petra S., da je kardinal Rode njegov oče, je pravno vprašanje kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti. Ali, z drugimi besedami, gre za vprašanje, kateri od navedenih pravic je treba v konkretnem primeru dati prednost pred drugo.
Čeprav sta obe človekovi pravici opredeljeni v slovenski ustavi in evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP), ta pravna akta sama po sebi ne dajeta eksplicitnega odgovora na vprašanje, kje je meja med pravicama. V normativnih aktih so namreč človekove pravice in meje njihovega uveljavljanja opredeljene zelo na splošno. Drugače po sami naravi stvari ne gre. Kot je zapisal že Aristotel, pravna norma ne more obseči vseh neštetih različnih življenjskih situacij. Še posebej pa je nemočna, ko je treba opredeliti mejo med dvema človekovima pravicama oziroma ko je treba določiti točko, na kateri je treba omejiti uveljavljanje ene pravice, da bo omogočeno enako kakovostno uveljavljanje druge pravice. Odgovor na vprašanje, kdo ima v obravnavanem primeru prav, torej ali mediji ali kardinal, je treba poiskati na podlagi meril, ki so nastala v sodni praksi. V slovenskem pravnem prostoru je pri iskanju odgovora na navedeno vprašanje poleg judikature slovenskih sodišč še posebej pomembna sodna praksa evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
Bodrožić proti Srbiji
V judikaturi ESČP se je vzpostavilo stališče, da je svoboda tiska temeljni kamen vsake svobodne in demokratične družbe. Tisk opravlja vlogo nadzornika oblasti v službi ljudstva, zato ima ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, da javnost obvešča o dejstvih, ki so zanjo pomembna. Še posebej široke meje svobode izražanja so dopustne v primerih, ko tisk javnost obvešča o ravnanjih politikov. Ti so se sami izpostavili interesu javnosti in morajo biti tolerantnejši do kritik javnosti na račun svojega dela, hkrati pa morajo dopustiti bolj intenzivno zanimanje javnosti za dogodke iz svojega življenja. V določenih primerih morajo dopustiti zanimanje javnosti tudi glede zadev iz svojega intimnega življenja, zlasti če lahko javnost na tej podlagi ugotovi, ali so bili pri zagovarjanju svojih stališč v javnosti iskreni ali ne.
ESČP je v sodni praksi glede dolžnosti dopuščanja intenzivnejših posegov javnosti v osebnostne pravice nekatere osebe izenačilo s politiki. V primeru Bodrožić proti Srbiji je znani promiloševićevsko usmerjeni zgodovinar na javni televiziji podal nacionalistične izjave o položaju manjšin v Vojvodini, novinar pa je njegov nastop komentiral z besedami, da je zgodovinar idiot in fašist. Srbska sodišča so novinarja obsodila zaradi razžalitve, ESČP pa se je postavilo na stran novinarja in je Srbijo obsodilo zaradi kršitve pravice do svobode izražanja. Po mnenju ESČP je bil novinar upravičen do tako intenzivnega posega v osebnostne pravice zgodovinarja. Eden od razlogov za tako odločitev je bil, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP dopusten intenzivnejši poseg v osebnostne pravice javnih oseb, pa čeprav te niso politiki, če se v javni razpravi izpostavijo glede teme, ki je za družbo pomembna. Domnevno razžaljeni zgodovinar se je ob svojih provokativnih izjavah v javnosti moral zavedati, da bo lahko postal predmet zanimanja javnosti in strogih kritik na račun svojega ravnanja. V takem primeru mora torej tudi oseba, ki ni politik, pokazati večjo tolerantnost do kritik na svoj račun.
Podobno je tudi stališče slovenskega vrhovnega sodišča. To je v eni od svojih sodb zapisalo, da oseba, ki se po svoji volji izpostavi v javnosti, ne more pričakovati, da bodo mediji o njej poročali le dobro, temveč mora biti pripravljena na to, da bodo razkrite tudi manj lepe strani iz njenega življenja.
Vplivne javne osebe, ki se same izpostavijo v javnosti, ki javno zavzamejo provokativna in kritična stališča do družbenega dogajanja in so neprizanesljiv kritik stališč drugih, morajo biti torej pripravljene na intenzivnejše zanimanje javnosti za njihovo življenje, predvsem v zvezi s stališči, ki jih javno zagovarjajo.
Kardinal Rode je pomembna oseba iz javnega življenja
Ali kardinal Rode spada med te osebe?
O tem ne more biti dvoma. Kardinal Rode je pomembna oseba iz javnega življenja in v slovenskem družbenem dogajanju igra svojo vlogo kot predstavnik Rimskokatoliške cerkve (RKC). V tej vlogi podaja provokativne izjave, ki vzbujajo odobravanje somišljenikov in zgražanje nasprotnikov. Aktivno se vključuje v politično razpravo. Obsodil je stališče sindikatov, ki naj bi zavirali reforme, zavzel se je za ekonomske ukrepe aktualne vlade, skratka, aktivno se je vključil v razpravo na slovenskem političnem prizorišču. Iz njegovih izjav izhaja zavzemanje za tradicionalne cerkvene vrednote, proti splavu, proti sprejetju družinskega zakonika, za »pravo družino«, sestavljeno iz očeta, matere in otrok, in proti spolnim odnosom zunaj zakonske zveze.
Če mediji izvedo, da je življenje take osebe, ki aktivno in pomembno vpliva na javno mnenje, drugačno od stališč, za katera se zavzema v javnosti, imajo ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da javnost o tem obvestijo. Še posebej pa to velja, če gre za pomembno osebo iz javnega življenja, za kardinala, predstavnika močne in vplivne RKC, ki je kljub ustavno določeni ločenosti cerkve od države aktivni igralec na slovenskem političnem prizorišču, ki volivcem polaga na dušo, koga naj volijo in kako naj glasujejo na referendumu. Javnost ima pravico izvedeti, da ima visoki cerkveni dostojanstvenik, ki javno nasprotuje priznanju zveze matere samohranilke in otroka za pravo družino ter spolnim odnosom pred poroko, morda sam nezakonskega otroka. Gre namreč za vplivno javno osebo, ki v imenu RKC uči eno, zasebno pa morda ravna drugače. Javnost ima pravico izvedeti za to dejstvo in tudi na tej podlagi kritično oceniti, ali kaže njegovim javnim nastopom verjeti ali ne.
Sprehajanje med javno in zasebno sfero ni sprejemljivo
V uvodoma predstavljeni koliziji med pravico do svobode izražanja in kardinalovo pravico do zasebnosti se mora torej slednja nedvomno umakniti prvi. Nihče namreč ne more imeti hkrati na eni strani pravice do popolne zasebnosti, po drugi strani pa se, kadar mu to ustreza, odpraviti na politično prizorišče, nato pa se spet vrniti v zavetje svoje zasebnosti. Tako sprehajanje med javno in zasebno sfero preprosto ni sprejemljivo. Kdor se po svoji volji postavi pred oči javnosti, kdor javno zavzema provokativna stališča do vprašanj iz družbenega življenja, kdor se aktivno vključi v politično življenje z zavzemanjem stališč do pomembnih političnih vprašanj, predvsem pa kdor javnost poučuje, kako nemoralni so tisti, ki imajo otroke zunaj zakonske zveze, ta se preprosto nima pravice skriti pred očmi javnosti, ko se ugotovi, da ima morda sam nezakonskega otroka.
K navedenemu naj dodam, da nikakor ne podpiram senzacionalističnega poročanja rumenega tiska o tej zadevi, ki zaradi interesov, ki nimajo zveze s poslanstvom objektivnega obveščanja javnosti, grobo posega v pravico do osebnega dostojanstva kardinala Rodeta. Profesionalno in objektivno poročanje o dejstvih, ki so pomembna za javnost, pa pomeni izpolnjevanje dolžnosti tiska, ki izvirajo iz njegove funkcije »javnega psa čuvaja« in mu jih nalagata tako 39. člen slovenske ustave kot 10. člen evropske konvencije o človekovih pravicah.
Vatikanski sporazum, ki ga je s Svetim sedežem sklenila slovenska vlada, sicer RKC v določenih primerih omogoča, da svoja notranja razmerja ureja po cerkvenem pravu. Pri človekovih pravicah pa se mora RKC brezpogojno podrediti določbam slovenske ustave in evropske konvencije o človekovih pravicah ter merilom iz sodb evropskega sodišča za človekove pravice in slovenskega ustavnega sodišča kot najvišjih sodnih instanc varstva človekovih pravic v slovenskem pravnem prostoru.
***
Rok Čeferin je odvetnik.
