Levo mnenje: Crème de la crème

Za zagon nove sezone kolumne, ki jo, dragi bralec, ravno bereš, sem sicer imela v mislih neko drugo temo. A naj počaka, saj, če ta kolumna kaj ima, »'ma pa cajt«. Tik pred začetkom udrihanja po tipkovnici mi je namreč v roke prišla knjiga, katere začetek je dober, predober, da ga ne bi delila naprej.

Njen naslov je Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne, avtor je Damjan Ovsec, na prvi dveh straneh pa v zapisu Ivana Podlesnika z naslovom Spomini iz Ljubljane, Ljubljana 1932 piše takole: »Tisto leto, ko so se odprla v Ljubljani vrata Narodnega doma, sta se pojavili v družabnem življenju dve skupini, ki sta dolgo vrsto let na globoko in široko orali ljubljanske družabne ledine. Eno od teh skupin so imenovali oficijelno 'dame'. Kadar so se delili v javnih govorih ali časopisih pokloni tej skupini, so jo nazivali 'cvetni venec našega ženstva' ali 'izbrano cvetje s slovenskih livad'. Drugo skupino so tvorili sami moški, povečini mladeniči, ki se jim je pridružilo tudi nekaj kot citrone izmozganih 'večnih mladeničev'. To skupino so imenovali oficijelno 'inteligenca', neoficijelno pa 'frakarija'«. Podlesnik se v zapisu spominja še, da sta »sporazumno vedno obe skupini odločevali, katere in kakšne prireditve naj se vrše v Ljubljani«.

Naslednji kader: Ljubljana 2012. Narodni dom so zamenjali večji in manjši lokali, raztreseni po uličicah mestnega središča, dame in frakarji pa so trenutno kar hipsterke in hipsterji. Še kakšno leto, dve, potem na vrsto pridejo »neki novi klinci«. O zabavah, ki »naj se vrše« v Ljubljani, sicer poleg te, v oblačila iz osemdesetih oblečene mladine z brki danes takisto odločajo, ha, »kot citrone izmozgani večni mladeniči«, ki že vrsto, dolgo vrsto let zasedajo odločilna mesta za točilnimi pulti. Pa tudi od hipsterk malce starejše dame – cvetni venec našega ženstva – z lastno izmozgano zgodbo v ljubljanskem družabnem življenju. Vse torej ostaja enako.

V knjigi Ovsec med drugim zapiše, da je bila »utečena navada Ljubljančanov zahajanje v gostilne in kavarne« in da sta »prekomerno uživanje alkohola in petje Slovencem nekako v krvi«, zato ni naključje, da v Ljubljani nikoli ni manjkalo gostiln. Proti koncu 19. stoletja, ko je imela prestolnica okoli 24 tisoč prebivalcev, je bilo v mestu 173 krčem in vinotočev ter 14 kavarn. Koliko krčem in vinotočev je v ljubljanskem kadru danes, res ne vem. A hkrati, že drugič v današnjem razmišljanju, ugotavljam, da v resnici vse ostaja enako.

Naše mesto ima torej še vedno meščanski crème de la crème, ki drug o drugem ve vse in še več, si šepetaje predaja govorice, a na koncu vedno ravna tako kot dame in frakarji iz Podlesnikovega zapisa: »Kadar se v Ljubljani pripeti kak škandal, ga obe skupini skušata vzajemno potlačiti ali vsaj omiliti.« Če ne drugje, pa vsaj na tviterju, facebooku ali instagramu.