Maher za lakmusov papir

Če predsednica vlade ne bo zahtevala njegovega odstopa, bo zgolj dala kritje za ministrove nebuloze pred novinarji.

Objavljeno
23. marec 2013 18.40
Posodobljeno
23. marec 2013 20.00
Maher
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo

Nekako je neverjetno, kako hitro je (za zdaj še) minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher stopil na mino, ki si jo je sam nastavil. Stopnja arogance ali neumnosti (ali obojega) je naravnost osupljiva in človek si ne more kaj, da se ne bi vprašal, ali vodja Državljanske liste Gregor Virant nalašč izbira ljudi, ki se po hitrem postopku takole ustrelijo v koleno.

No, če smo odkriti, pojav še zdaleč ni omejen na DL. V parlamentu tako rekoč ni stranke, v kateri se ne bi ukvarjali s takšnim ali drugačnim spornim kadrom. Vsak tak primer je nov odgovor tistim, ki se čudijo, zakaj so za vstajniško gibanje »vsi isti«. Zato, ker je takšnih »maherjev« v slovenski politiki preveč in so preveč razpršeni po vseh političnih opcijah. Zato, ker se zaradi njih tudi tisti, ki so »čisti«, zdijo umazani.

Poleg vseh eksistencialnih vprašanj, s katerimi se spopada, bolje rečeno, od njih beži slovenska politika, si bo, kot kaže, treba postaviti še enega: kakšen je sploh proces izbiranja ljudi, ki zasedajo ključne položaje v državi. V ameriški politični kulturi (ki se ji sicer tako radi smejimo) obstaja tako imenovani »vetting process«, postopek presoje primernosti kandidata za določen položaj.

Če odmislimo parlamentarno zaslišanje, ki je očitno popolna izguba časa, sicer bi se njegova ministrska pot ustavila že tam, je jasno, da vsaj v primeru Igorja Maherja takšnega pregleda ni opravil nihče. Za to je najodgovornejši tisti, ki ga je na položaj predlagal, se pravi Gregor Virant. A odgovornosti se ne bo mogla izogniti niti premierka Alenka Bratušek. Konec koncev je vlada njena. Zato je jasno, da bo odločitev o tem, ali bo zahtevala ministrov odstop, lakmusov papir kredibilnosti njene ekipe in nje same.

Glede na javnosti dostopne informacije dvoma o pravilnosti očitkov o črni gradnji ni. A Bratuškova mora o ministrovi usodi pravzaprav razmisliti zaradi nečesa drugega: Maher je namreč najprej stopil pred novinarje in dejal, da ne vidi razlogov za svoj odstop, šele nato se je sestal s premierko. S tem jo je postavil pred izvršeno (oziroma neizvršeno) dejstvo in v kali zatrl možnost, da bi se zadeva kolikor toliko elegantno rešila. Če sploh lahko govorimo o eleganci pri škandalu, ki je izbruhnil manj kot 24 ur po prisegi vlade.

Če se predsednica vlade odloči, da ne bo zahtevala njegovega odstopa, bo zgolj dala kritje za ministrove nebuloze pred novinarji, ki so bile vse preveč podobne sodobnemu klišeju slovenske politike, češ, to godljo so mi zakuhali drugi, jaz sem se kvečjemu nerodno izrazil. Še več: če Bratuškova ne zahteva Maherjevega odstopa zdaj, je samo vprašanje časa, kdaj bo kateri drug minister ravnal podobno in jo poskušal postaviti pred izvršeno dejstvo.

Ko je v tednu, katerega konec držite v rokah, Alenka Bratušek v parlamentu predstavljala listo kandidatov za ministre in ministrice, je med drugim dejala tudi, da je naloga njene vlade okrepiti zaupanje v ljudeh. V danih razmerah je to že samo po sebi težka naloga. Če Maher ostane na položaju, bo praktično nemogoča.

Vprašanje odstopa ministra Igorja Maherja zato ni samo vprašanje legalnosti objektov na zemljišču nad piranskimi solinami, ampak je predvsem vprašanje sposobnosti vlade Alenke Bratušek, da se spopade z družbenimi in političnimi ekscesi, ki jih v zadnjem času ni manjkalo.

Precejšnjemu delu slovenske politike se je ob vzklikih »Gotovi ste!« pošteno pobesil nos. Številni so zatrjevali (in še zatrjujejo), da niso vsi isti. Novi oblastniki imajo priložnost, da to tudi dokažejo.