Očetje in sinovi

»Očetova odsotnost se mi včasih zdi težka kot kamen. Kakor da bi mi otrok sedel na prsih,« mi v svojem londonskem stanovanju pripoveduje Hišam Matar, eden najbolj znanih libijskih pisateljev. Njegova knjiga V deželi mož je postala velika uspešnica. Prevedena je že v 28 jezikov. V slovenščini je izšla pri Modrijanu. Nič manj bran ni njegov najnovejši roman Anatomija izginotja, ki je po svetu prav tako dobil imenitne kritike.

Njegov oče Džabala Matar je bil znan disident. Polkovniku Gadafiju je obrnil hrbet že malodane štiri desetletja pred uporniškim viharjem, ki ga je za vselej odnesel iz Tripolija. Bil je diplomat v Združenih narodih, vendar je iz protesta proti Gadafijevi politiki leta 1973 odstopil s tega položaja in se vrnil v domovino. Postal je uspešen poslovnež, ki je kot prvi na Bližnji vzhod pripeljal podjetji Mitsubishi in Converse. Toda hkrati je na svoj način ostal v politiki. Sredi osemdesetih let je ustanovil opozicijsko Nacionalno fronto za rešitev Libije in se kajpak takoj znašel na Gadafijevem črnem seznamu. Družina Matarjevih zaradi tega ni bila več varna. Zbežali so iz Tripolija in se preselili v Kairo.

Toda dolga roka Gadafija je segla tudi tja. Matarja so s pomočjo Mubarakove tajne službe leta 1990 ugrabili in ga odvlekli v zloglasni zapor Abu Salim v Tripoliju. Družina ga od takrat ni videla več. Iz zapora mu je uspelo pretihotapiti dve pismi. Zadnje je prišlo leta 1995. »Krutost tu presega vse, kar smo doslej slišali o ječah Bastilje. Toda mi smo močnejši od njihove krutosti,« mi Hišam povzema njegovo pisanje. Zadnjo novico o očetu je slišal leta 2002, ko je eden od izpuščenih zapornikov povedal, da ga je videl in da je torej še živ.

Potem o očetu ni bilo več novic. Družina je upala, da ga bodo morda našli med zaporniki, ki so po padcu Gadafija končno dočakali svobodo. Toda Džabala Matarja ni bilo med njimi. Hišam, ki je bil izjemno navezan na očeta, ta mu je v otroških letih dal vzdevek Šarh Elbal (tisti, ki boža dušo), je storil vse, da bi ga našel. Maja letos je prvič po dolgih desetletjih spet obiskal (svobodno) Libijo, spraševal ljudi in pregledoval zapore, toda o njem ni bilo nobene sledi. V družini so se zato pomalem že sprijaznili s krutim dejstvom, da so jim očeta umorili. »Zdaj bi radi našli vsaj njegovo truplo,« pravi Hišam, ki je svojo usodo, doživeto skozi otroške oči, imenitno opisal v obeh omenjenih romanih.

Samo dan po pogovoru s Hišamom se v londonskem hotelu Washington dobim z Ribalom el Asadom, bratrancem zdajšnjega sirskega predsednika Bašarja el Asada. Njegov oče Rifat el Asad je bil brat Hafeza el Asada, leva iz Damaska, ki je Siriji trdo vladal skoraj tri desetletja, po smrti pa je predsedniški položaj prevzel njegov sin Bašar. Ribal je uspešen poslovnež, ki se ukvarja s trgovino med Kitajsko in Bližnjim vzhodom, skupaj z bratom Sivarjem je tudi lastnik satelitske televizijske postaje Arab News Network (ANN), ki je v Siriji zaradi nenehnih blokad signala ne morejo gledati.

Ribal el Asad, 37, nima nič s krvavim režimom, ki zdaj uničuje in mori Sirijo. To pogosto poudarja. Tam je bil nazadnje leta 1999, ko so jim pripadniki varnostnih služb v Latakiji zbombardirali družinsko hišo. Sam je to poskušal preprečiti, vendar zaman. V bombnem napadu je bilo tedaj ubitih blizu štiristo ljudi. Oblast je to storila zato, ker je njegov oče Rifat postal sovražnik naroda. Leta 1984 je morala družina zbežati iz Damaska. Predsednik Hafez el Asad je brata namreč obtožil poskusa prevrata. Od takrat je Rifatova družina v opoziciji. Ribal je denimo že v letih pred arabsko pomladjo ustanovil Organizacijo za demokracijo in svobodo v Siriji (ODFS), ki odločno zahteva odhod Bašarja el Asada in se s skupaj z drugimi (zelo neenotnimi) opozicijskimi gibanji zavzema za uresničitev Ananovega načrta, ki je po njegovem mnenju edina prava pot za rešitev sirske krize.

Dve zgodbi sinov torej, dva disidentska očeta, a razlika med njima je vendarle velika. Rifat el Asad je bil kot podpredsednik Sirije in kot predsednikov brat dolgo pomemben član vladajoče alavitske elite in zato soodgovoren za mnoge zločine v državi. Njegovi nasprotniki ga denimo obtožujejo, da je bil eden glavnih krivcev za pokol v Hami leta 1982. Takrat je v tem slikovitem mestu na reki Orontes (po arabsko Nahr al Asi, Uporniška reka) umrlo blizu 38.000 ljudi, v glavnem privržencev prepovedanih Muslimanskih bratov. Ribal trdi, da to ni res. Njegov oče da je bil takrat poveljnik elitne enote 569, ki je varovala Damask, zato preprosto ni mogel biti v Hami. Je to pripravljen potrditi pred sodiščem? Kadarkoli. Je to pripravljen ponoviti v pogovoru z mano? Bom poskušal urediti, doda Ribal el Asad.

Oče je pravzaprav vedno nekakšna travmatična figura. Marsikdo si zgodbo očeta zgradi tako, kakor sta si jo moja sogovornika. Oče je v obeh zgodbah žrtev. V Sloveniji smo po svoje ravno tako obsedeni z iskanjem očetov. Imamo očete, ki nočejo biti očetje (župniki, škofje). Smo tik pred (predsedniškimi) volitvami novega očeta naroda. A v tem nenehnem iskanju očetov malodane nihče ne omenja mater. Še vedno smo patriarhalna družba. Kot Arabci. Tudi zato je v politiki tako malo žensk. In morda tudi zato Slovenija v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami v predsedniški palači bržkone nikoli ne bo dočakala matere naroda.