Tiskane izdaje
Tako samopomilovalni izraz, kot ga je imel prejšnji teden na zatožni klopi Ivan Zidar, bi si znal nadeti le še Marlon Brando. Ciničen obraz Dušana Črnigoja še zdaleč ni bil tako zanimiv in celo ne ekskluzivna skesanska drža Hilde Tovšak. Zidar je bil v vlogi žrtve pravosodja najboljši, a kljub temu najbrž v nikomer ni vzbudil trohice sočutja in tudi ne občutka zadoščenja.
Obsojeni so bili za korupcijo, kar v Sloveniji pomeni veliko zmago sodišča, čeprav sodba še ni pravnomočna. Večje zadoščenje bi javnost občutila, če bi kazensko in materialno odgovarjali zato, ker so zavozili podjetja, uničili ljudi in panogo, ki si bo v Sloveniji težko kdaj opomogla, ker bodo vanjo vstopila tuja podjetja.
A za to verjetno ne bodo nikoli kaznovani kot tudi ne drugi tako imenovani menedžerji, ki so z asistenco bančnikov, trapaste zakonodaje in politikov v času prejšnje Janševe vlade začeli svoj tajkunski privatizacijski stampedo. V Sloveniji pač ni v navadi, da bi se gospodarski kriminal sankcioniral, zato se nesposobni in neodgovorni direktorji, nadzorniki, bančniki in politiki ciklično presedajo s stola na stol in vmes poskrbijo za brezskrbno življenje vsaj še ene generacije svojih potomcev.
Po vsem tem, ko se je Slovenija tudi iz subjektivnih in ne zgolj objektivnih (svetovna kriza) razlogov znašla v res bednem položaju, vlada prepričuje ljudstvo o nujnosti in koristnosti diete, da bomo lahko »zategnili pasove«. Letos bomo pas zapeli na tej luknji, prihodnje leto na naslednji, potem pa... se ne ve.
Za temi luknjami so številke in za številkami so ljudje, ki bodo plačevali vse napovedane reze. Žrtvovali bodo še tisto malo, kar imajo, mnogi celo svoje službe, da bi Slovenijo potegnili iz brezna, kamor je niso pahnili oni. Res je, živeli smo prek svojih zmožnosti in račune je enkrat treba poravnati, a odgovornosti za gospodarski in družbeni razkroj ni mogoče socializirati, ker krivi niso vsi.
Med krivimi niso zgolj na začetku omenjeni ljudje, ampak še številni njim podobni in politiki, ki jim je ljudstvo zaupalo v upravljanje državo. Tudi ti isti politiki, ki nam te dni za nazaj očitajo zapravljivost, sami pa so jo dopuščali in celo spodbujali, ko je bilo to v njihovem političnem preživetvenem interesu.
Spomnimo se, kako je vlada Janeza Janše v prejšnjem mandatu – resda pod drugim ministrom, kar ni bistveno – šole spreminjala v prehranske obrate. Važneje od šolske opreme, učnih pripomočkov in kakovosti pouka je bilo zagotoviti učencem in dijakom topli obrok, četudi veliko šol za to sploh ni imelo infrastrukture. Ihtavo so se vrgle v prenove in iskanje najugodnejših ponudnikov hrane, ki je morala biti za vse učence in dijake brezplačna, kar ni bilo tako niti v socializmu. Precej hrane, ki smo jo plačevali iz proračuna, je končalo v smeteh. To je bilo čisto zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Ko je Igor Lukšič, minister Pahorjeve vlade, ukinil brezplačen obrok in namesto tega uvedel delno državno subvencioniranje, je bila opozicija ogorčena. Zdaj, ko je na poziciji, to subvencijo zmanjšuje tako, da je bodo deležni le socialno ogroženi, kar je edino prav.
Zapravljanje davkoplačevalskega denarja so tudi boni za študentsko prehrano. Vprašanje pa je, zakaj se tudi ti ne delijo po socialnem merilu. In se odgovor ponuja kar sam: ker se vlada boji študentskih protestov in ker so študenti volivci. Študentski boni so tako velika slovenska posebnost, da se ji čudi vsak tuji študent v prepričanju, da smo jih ohranili iz komunizma. Komunizem je skrbel le za revnejše študente in jih štipendiral. Danes je preveč revnih študentov brez štipendij, država pa subvencionira hrano tudi premožnim, enako kot plačuje vrtec za drugega otroka tudi najpremožnejšim. Ob uvedbi brezplačnega vrtca za drugega otroka so občine metale denar v prizidke, ti bodo zdaj prazni, vzgojiteljice pa na cesti.
V vrtcih in sploh osnovnih šolah smo imeli izjemno visoke standarde, ne toliko znanja kot drugih manj pomembnih stvari: malo učencev v razredih, veliko šol po deželi s po le nekaj učenci, nepregledno množico izbirnih predmetov in dejavnosti, vse vrste strokovnih delavcev itd. Za osnovnošolca je država plačevala več kot za študenta, kajpak iz politične preračunljivosti, ker starši osnovnošolcev sestavljajo velik del volilnega telesa. Šolnikov bo po uveljavitvi novih normativov preveč in prvič v povojnem času jih je strah za službo.
Strah je postal prevladujoče čustvo v Sloveniji. Nihče ni več imun za izgubo dela. Ta strah hromi; hromi bomo težko držali glavo nad gladino. Politiki očitajo državljanom razsipnost in neučinkovitost, menedžerji v podjetjih zaposlene merijo, tehtajo, grozijo z odpuščanjem in odpuščajo prav tiste, ki so podjetja ustvarili. Pred dnevi sem poslušala predavanje Alexandra Havarda, ki sta ga gostila katoliška fakulteta za poslovne vede in založba Družina. Francoz, ki živi v Moskvi, po vsem svetu predava o vodenju in menedžerjih. Za uspešno vodenje, trdi, je ključna krepost. Morda to zveni newageevsko, a je bil predavatelj kar prepričljiv. Krepost je beseda, ugotavlja, ki ji marsikje po svetu ne vedo več pomena. Tudi pri nas je izginila iz besednjaka in življenja. Postajamo moralno in etično brezbrižna družba, gonilo je profit, merilo je evro.
Delo ni več vrednota, ne za tiste, ki delajo, in ne za lastnike kapitala. Že otroci so vzgajani, da s poštenim delom ni mogoče dobro zaslužiti in še manj obogateti. Saj res ni. Na to kaže tudi ugotovitev dr. Tineta Stanovnika z ljubljanske ekonomske fakultete, da je bila Slovenija do krize (za poznejše obdobje še ni podatkov, a domneva, da ni bistvenih sprememb) država z eno najnižjih dohodkovnih neenakosti v EU. Ugotovitev prinaša dvoje sporočil. Prvo, da smo (bili) socialna država, saj na precejšnjo dohodkovno izenačenost vplivajo socialne subvencije ljudem z nizkimi plačami in davčna politika, kar je lepo. In drugo sporočilo, da se z delom ne splača pretiravati, ker tako ali tako ne boš več kot toliko zaslužil, kar je nestimulativno. Zaslužiti mora predvsem lastnik kapitala in ni bistveno dobro življenje ljudi, ampak profit.
Zato se tega, kaj bo s socialnimi subvencijami po novem, ne bojijo več le tisti z najnižjimi plačami, ampak tudi srednji sloj, ki ga začenja spodjedati velikanski državni dolg. Ta bi bil manjši, če bi bili varčnejši v preteklih letih in če bi pravočasno ukrepali, ne pa da smo v imenu lažnega humanizma in solidarnosti brez potrebe zapravljali in zavrnili reformi pokojninskega sistema in malega dela.
Dieta bo zato še bolj rigorozna. Žal je govor samo o njej in nič o ekonomskih reformah, zato državljani ne vemo, kam nas bo pripeljala. Bržčas ne daleč, kajti številke kažejo, da prav v državah evrskega območja, ki uresničujejo stroge varčevalne ukrepe, dolgovi najhitreje rastejo.
Portugalska je leta 2010 začela povečevati davke in zmanjševati pokojnine ter plače v javnem sektorju, vendar je njen dolg v tretjem četrtletju 2011 znašal 110 odstotkov BDP, medtem ko je bil leto prej 91 odstotkov BDP. Grški dolg je bil v tretjem četrtletju 2011 159 odstotkov, leto prej pa 139 odstotkov. V nasprotju s tem se je gospodarsko stabilna Norveška izognila strogim ukrepom in tako celo okrepila gospodarstvo in zmanjšala dolg s 43,5 odstotka v tretjem četrtletju 2010 na 39 odstotkov BDP v enakem četrtletju lani.
Skratka, vemo le to, da se moramo žrtvovati, in sklepamo, da srednjega razreda, ki je držal družbo pokonci, po uveljavitvi napovedanih rezov ne bo več. Kdo bo solidariziral s tem velikim pavperiziranim slojem prebivalstva, od kod socialni transferji zanj? Ta sloj, ki ima tako v javnem kot zasebnem sektorju že leta enake ali nižje plače, medtem ko se življenje draži, nosi oznako srednji samo še po lokalnih merilih. V njem so ljudje, ki so desetletja plačevali prispevke, deležni pa bodo okrnjene zdravstvene oskrbe in pičle pokojnine, njihovi otroci pa so in bodo brezposelni.
Slovenija je po izgubi moralne senzibilnosti v nevarnosti, da izgubi tudi socialno. Javnemu sektorju grozijo neselektivna odpuščanja in zniževanja plač. Bati se je, da na primer na šolah in univerzah, teh za prihodnost države tako pomembnih ustanovah, ne bodo imeli priložnosti tisti, ki radi in dobro delajo, a so zdaj na pogodbah in za določen čas, ampak bodo, kot je dejal ravnatelj Dušan Merc, tam ostali lastniki delovnih mest.
Pogled na delavca kot na strošek pa vodi do ukinjanja delavskih pravic. Kakšen paradoks je, da je državam z dolgoletno tradicijo delavskih pravic vzor kitajski delavec. Je zahodnim podjetjem res lahko ideal delavec v Applovi tovarni Foxconn na Kitajskem, ki sestavlja iphone in ipade po 60 ur na teden, včasih tudi brez prostega dne? In to za plačo, s katero si teh naprav ne more kupiti. Če se bo ta ideal uresničil, ne bo več potrebe po visoki gospodarski rasti. Ker bo za izdelke premalo kupcev.
