Tiskane izdaje
Litva je zanimiva država. V uniji s Poljsko je bila dolgo - predvsem v 16. in v prvi polovici 17. stoletja - najmočnejša sila na vzhodu Evrope. Potem je sledil njen zaton in konec 18. stoletja so si ozemlje volilne monarhije razdelile Prusija, Avstrija in Rusija. Večji del Litve, s prestolnico Vilniusom vred, je pristal v ruskem delu plena.
Njene nadoblasti se je Litva rešila šele po prvi svetovni vojni, ko je rusko carstvo propadlo. Potem jo je napadla nekdaj bratska Poljska in zavzela velik del njenega ozemlja, tudi Vilnius, ki mu je nadela ime Vilno. Njene kratke samostojnosti je bilo konec leta 1940, ko jo je na podlagi sovjetsko-nemškega pakta Molotov-Ribbentrop zavzela SZ. Leta 1941 sta se Nemčija in Sovjetska zveza spopadli, Litvo je zasedla Nemčija, leta 1944, med velikim rdečim pohodom proti Berlinu, pa so še enkrat zagospodarili Sovjeti.
V rdečem imperiju je Litva ostala do leta 1991, ko se je osamosvojila. Tako kot Slovenija je leta 2004 postala članica Evropske unije in Nata. Vendar niti to ni bilo dovolj, da bi se Litovci otresli paničnega strahu, prave obsedenosti z mogočno Rusijo. Sicer tudi Poljakov in Nemcev ne marajo preveč, toda to ni nič v primerjavi z odnosom do Rusov.
Za to imajo dobre razloge. Sovjetska oblast si je prizadevala, da bi bil sojuz čim bolj enoten. Eden najstrašnejših primerov sovjetskega odgovora na kakršnekoli odklone je bil golodomor v Ukrajini v letih 1932 in 1933, ko je lakota, umetno povzročena zaradi odpora kmetov proti kolektivizaciji, vzela od 2,5 do 7,5 milijona življenj.
Po sovjetski zasedbi leta 1944 je tudi Litva doživela trdo Stalinovo roko, desettisoče ljudi so odpeljali v Sibirijo. Pozno spomladi 2008 sem se v Vilniusu srečal s tamkajšnjo mladino, ki še vedno organizira vsakoletne odprave v Sibirijo, kjer odkrivajo in vzdržujejo grobove svojih sonarodnjakov. Samo nekaj dni prej pa mi je eden njihovih najvišjih diplomatov zatrjeval, da je vojna med Rusijo in Gruzijo neizogibna. Seveda mu nisem verjel, zato sem se slaba dva meseca pozneje, ko sta se državi na Kavkazu resnično spopadli v nekajdnevni vojni - kratka je bila samo zato, ker Gruzija proti Rusiji ni imela nobenih možnosti -, počutil precej telebansko. Podoben odnos kot Litovci imajo do Rusov tudi v drugih vzhodnoevropskih državah.
Dolg uvod je nujen, ker govori o tem, zakaj je leta 2009 evropski parlament sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri je prvič zelo jasno obsodil tudi zločine komunizma. Poleg tega so evroparlamentarci v njej predlagali, da bi 23. avgust, dan podpisa sporazuma Molotov-Ribbentrop, torej kratkotrajnega spajdašenja med stalinizmom in nacizmom, razglasili za vseevropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Besedilo resolucije je nastalo na desnem krilu evropskega parlamenta. Za njeno sprejetje so si najbolj prizadevale države, ki jih je po drugi svetovni vojni tlačil sovjetski škorenj, predvsem baltska trojka, v kateri je Litva še najmanj protiruska. Prejšnji sklic slovenskega državnega zbora je dobro zaznal nevarnost pasti, nastavljene v resoluciji, to je enačenje nacizma in komunizma, ter se je z njo samo seznanil, ni pa je podprl.
Ker je povsem mogoče, da državni zbor z že dokaj razmajano koalicijo te resolucije ne bi podprl niti zdaj, jo je v teh počitniških dneh z dekretom udejanjila kar vlada, katere večina članov je na dopustu. Po novem bo 23. avgust tudi v Sloveniji nekakšen napol praznik, uradno spominski dan na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Sprava je sicer dobra reč, vendar pri nas ne deluje in ni videti, da se bo zgodila, dokler solzne doline ne zapusti generacija, ki je doživela drugo svetovno vojno, in še kakšna po njej. Eni v Dražgožah in na Osankarici opevajo dražgoško bitko in zadnji boj Pohorskega bataljona, drugi v Kočevskem rogu objokujejo svoje mrtve. In kaj zdaj? Bodo ob spominskem dnevu z državnih proslav pregnani partizanski praporščaki in nanje nikoli povabljeni praporščaki domobranske Nove slovenske zaveze - če sploh so - družno korakali v spomin na žrtve totalitarizmov?
Seveda ni nihče tako naiven. Če k novemu spominskemu dnevu prištejemo poziv vladne komisije za izvajanje zakona o popravi krivic vladi in državnemu zboru, naj sprejmeta resolucijo, v kateri bi politično in moralno obsodila komunizem kot sistem in njegove zločine ter počastila upornike proti komunizmu in borce za suverenost Slovenije, je formula Janše in bližnjih jasna: sodelovanje z nacizmom (domobranska kolaboracija) je enako kot sodelovanje s komunizmom (narodnoosvobodilni boj). Zdaj lahko samo še čakamo, kaj bodo na to rekli virantovci, upokojenci in podobni samooklicani koalicijski nasprotniki odpiranja ideoloških tem. Morda nič, ker so na dopustu; ko bodo nazaj, pa bo že nov dan. In vladne krize zaradi takšnih malenkosti res ne bodo zakuhali.
