Analitika

To, da sta Dorjan Marušič in Jakob Ceglar, v času, ko sta še oba zasedala stolčka na ZZZS, svetovala bolnišnicam, ki se napajajo iz denarja ZZZS oziroma države, zakonsko ni sporno. Pogodbe z njima so sklepali brez javnih razpisov (zaradi dovolj majhnih vrednosti je bilo to mogoče), navzkrižja interesov ni bilo, delodajalec jima je popoldansko poslovanje za lasten žep dovolil, komisija za preprečevanje korupcije ni našla nič obremenilnega. O tem, ali je zadeva etično dvomljiva, naj presodi vsak sam.

Če bi dvojica v svoji popoldanski dejavnosti izdelovala kipce iz stekla in jih prodajala, nas njuno delo ne bi zanimalo. Nič spornega se nam ne bi zdelo, če bi žrtvovala popoldneve za to, da bi z rokodelstvom dobila kakšen evro več. Je pa res, da bi se v tem primeru izčrpala in komaj zaslužila za preživetje. Nekateri podjetniki natančno vedo, o čem govorimo. In ker sta to vedela tudi Marušič in Ceglar, sta izbrala donosnejšo dejavnost. Zasvitalo se jima je, da lahko znanje, izkušnje, govorice, podatke, zveze in poznanstva, do katerih sta imela dostop v redni službi, dodatno unovčita. Kmalu so ju opazili, beseda je dala besedo in v šestih bolnišnicah so ju prosili za sodelovanje. Začela sta delati za ustanove, ki jim je ZZZS, kjer sta bila zaposlena, odrejal denar. Je obstajal kakšen tihi lobistični dogovor, da zdravstvena zavarovalnica bolnišnicam nameni več sredstev, te pa naročijo več analiz?

Ceglar in Marušič sta postala svetel zgled za vse uradnike in javne uslužbence, ki se cele dneve mučijo za fičnike in se sprašujejo, kako bi zlezli na zeleno vejo. Zato klobuk dol pred njuno iznajdljivostjo, miselno kombinatoriko in učinkovitostjo. Brez njunih nasvetov in dela bi bil v zdravstvu primanjkljaj še večji, čakalne dobe še daljše, bolniki še bolj nezadovoljni, še več bolnišnic bi čakalo na nove prostore, opozorila medicinskega osebja o nevzdržnih razmerah bi se še bolj kopičila. Kaj res?

Ogledali smo si njuni analizi, vendar konkretnih rešitev za konkretne probleme nismo opazili. Kot plačniki prispevkov za zdravstveno zavarovanje in tako posredno plačniki njunega dela trdimo, da bi delo lahko opravila bolje. Tiste analize, ki sta jih vsebinsko zgolj dograjevala, ne pa bistveno spreminjala, bi lahko obračunala po nižji ceni. Ampak zakaj bi jih, ko pa so bili naročniki storitev več kot zadovoljni? Vprašanje je, ali bi bili tudi, če bi analize, v katerih sta pisca operirala z javno dostopnimi podatki, plačali iz lastnega žepa.

Je pa problem današnje dobe, da poplava informacij omogoča večstostranske projekte, vendar zgolj naštevanje dejstev v njih še ne pomeni tistega, kar zares potrebujemo – napotke, izražene v zgoščeni obliki, ki omogočajo aktivno reševanje problemov.

Koliko denarja bi Ceglar in Marušič priposlovala, če ne bi poslovala z javnim sektorjem, je uganka, upamo pa trditi, da bi bili njuni žepi v tem primeru bolj prazni.